Share This Article
… Reševalci pridejo đabe, »za trening«, helikopterski polet časti država. Bon voyage!
Brezplačni polet s helikopterjem, ker je obul japanke, reševalci pa prostovoljno na intervencijo.
V Sloveniji so gorska reševanja še vedno brezplačna – tudi za tiste, ki se v gore podajajo brez opreme, kondicije ali razuma. V Avstriji, Švici in drugod to že dolgo ni več samoumevno. Tudi Italija je že izdala račun zaradi malomarnosti.
Množično obiskovanje gora pomeni tudi “množično mentaliteto” v gorah. Naj ji sledi še “množična politična logika”?
Vsako leto gorski reševalci v Sloveniji opravijo več sto intervencij. Število nesreč narašča, prav tako njihova zahtevnost. Helikopterji poletijo v vse bolj ekstremne razmere, ljudje pa se v gore podajajo z vse manj razumevanja za možne zaplete.
Vprašanje, ki se znova vrača po vsaki odmevni nesreči, je, ali je prav, da je reševanje brezplačno?
Reševanje v gorah je brezplačno, gorski reševalci pa delajo prostovoljno. Njihovo delo ne vključuje osebnega plačila, stroški intervencij (gorivo, vozila, helikopter, oprema) pa padejo na pleča sistema zaščite in reševanja. Po podatkih URSZR znašajo potni stroški in stroški vozil med 150 in 160 evrov na intervencijo, ura helikopterskega poleta pa okoli 3.800 evrov. (vir: Siol)
V Avstriji so cene jasne
Na drugi strani meje so stvari precej bolj jasno postavljene. V Avstriji reševanje ni brezplačno, če posameznik nima ustreznega zavarovanja. Sistem je preprost in učinkovit: večina domačinov ima urejeno letno zavarovanje za gorsko reševanje, ki stane nekaj deset evrov. Pogosto je vključeno že v članarino planinskega društva (ÖAV – Österreichischer Alpenverein).
Stroški so visoki, a sistem deluje, ker je odgovornost posameznika jasna.
Če pride do nesreče, stroške krije zavarovalnica. Če pa nekdo zavarovanja nima, plača sam – brez izjeme. Stroški so lahko visoki, a sistem deluje, ker je odgovornost posameznika jasna.
Tujci pri tem pogosto pogorijo: medtem ko Avstrijci razumejo logiko zavarovanja, številni obiskovalci iz drugih držav tega ne vedo ali ignorirajo, dokler ni prepozno.
Modeli po Evropi so raznoliki.
- Švica ima podobno ureditev kot Avstrija – reševanje je plačljivo, a zavarovalniški sistem (npr. REGA ali TCS) deluje učinkovito. Večina prebivalcev je vključena, zato zaračunavanje v praksi redko koga preseneti.
- Italija in Francija imata nasprotno ureditev: reševanje v gorah je brezplačno in stroške krije država. Sistemi so bolj centralizirani, z več stalno zaposlenimi reševalci in manj prostovoljstva.
V vseh od omenjenih so reševalci plačani oz. zaposleni, neodvisno od vira financiranja.
Prostovoljstvo ni brezplačno
Gorski reševalci pri nas ostajajo sinonim solidarnosti. Delajo iz predanosti, ne zaradi zaslužka. Toda prostovoljstvo ni brez stroškov – vsaka intervencija pomeni porabo goriva, obrabo opreme in logistične izdatke, ki jih nekdo mora pokriti. Trenutno stroške helikopterja in pilote plačuje država, nekaj evrov nameni tudi reševalcem.
“Med stroške intervencije spadajo tudi potni stroški oseb in intervencijskih vozil, ki znašajo od 150 do 160 evrov na intervencijo, odvisno od števila reševalcev in oddaljenosti, še pojasnjujejo na URSZR.“
Sistem, čeprav slabo, nekako deluje. Kar je zadovoljivo, dokler ostaja vzdržen. A ob vse večjem številu nesreč, turistov in tehnološko zahtevnih posredovanj se vprašanje vzdržnosti vedno znova odpira samo od sebe.
Ko solidarnost postane samoumevnost
Brezplačno reševanje je pomembna civilizacijska vrednota – a lahko postane tudi spodbuda k neodgovornosti.
Primeri ljudi brez osnovne opreme, brez kondicije ali brez vremenske napovedi niso redkost. Zavest, da bo nekdo prišel pomagat, ne glede na njihovo nepremišljenost, ustvarja nevaren občutek varnosti.
V Avstriji so ta problem rešili s preprosto formulo: »Če hodiš v hribe, se zavaruj – in nimaš težav.«
To ni kazen, temveč prevzem odgovornosti za lastna dejanja.
Čas za razmislek o slovenskem modelu
Morda je čas, da tudi Slovenija odpre razpravo o plačljivosti gorskih reševanj – ne zato, da bi komercializirala pomoč, temveč da bi okrepila zavest o odgovornosti.
Ena možnost bi bila uvedba simboličnega letnega zavarovanja prek Planinske zveze ali turističnih produktov. Druga možnost je, da se tujcem brez zavarovanja stroški zaračunajo, podobno kot v Avstriji.
Takšen pristop bi zmanjšal pritiske na državni proračun, zaščitil prostovoljce in ohranil načelo solidarnosti – le da bi bilo to načelo utemeljeno na osebni odgovornosti, ne na samoumevnosti.
Težava ni v brezplačnem reševanju
Problem je, da sistem nima zagotovljenega vira financiranja za opremo, usposabljanja in delo prostovoljcev. Če bi bili ti stroški sistemsko vključeni v zdravstveno zavarovanje, posebne “plačljivosti” reševanja sploh ne bi bilo treba uvajati.
Imamo za božičnice v javnem sektorju, za reševalce ne.
V Sloveniji skoraj vsi plačujemo zdravstvo trikrat. A tudi ko gre za reševanje življenj, sredstva ne pridejo do tistih, ki jih dejansko potrebujejo. Zato je razumljivo vprašanje: če denar obstaja v sistemu, zakaj ga tam, kjer rešujejo življenja, ni nikoli dovolj?
Slovenija ima torej izjemno tradicijo prostovoljnega reševanja in solidarnosti. A prostovoljstvo brez sistemske podpore ni trajnostno. Denarja v zdravstvenem sistemu ne manjka, manjka le volje, da bi prišel do tistih, ki rešujejo življenja.
Če bi sistem deloval, razprav o plačljivosti sploh ne bi bilo.
