Share This Article
Običajen sončen vikend na Gorenjskem: tipična gneča na cestah, ki vodijo proti Julijcem, Bohinju, Zelenici, Jezerskemu … Parkirišča pod izhodišči se polnijo, ljudje se oblačijo ob vozilih. Gorske poti zaživijo, na najbolj obiskanih postane celo nekoliko hrupno. Ne pa toliko, da bi se preglasil zvok helikopterjev, ki pride na vrsto proti poldnevu.
Za prebivalce Gorenjske – ne glede na to, ali obiskujejo hribe ali ne – je zvok helikopterja nekaj tipično sobotnega in nedeljskega. Vse skupaj dojemamo podobno kot tiste pojave, na katere pač nimamo vpliva.
Helikopter enkrat leti proti Kamniško-Savinjskim Alpam, drugič v Julijce, tretjič na Zelenico … Pogosto jih leti več, večkrat dnevno. Za vsakim od teh letov pa stoji zgodba – od plazov, zdrsov in zdravstvenih težav do slabe obutve, izgube zaradi uporabe Google Maps in takih, pri katerih ni jasno, ali so potrebovali reševanje ali želeli polet s helikopterjem.
Opazovalci Gorenjske se ob tem sprašujemo: kdo in zakaj je pripravljen vsak vikend, ali med tednom in celo ponoči, hoditi v neznosne in popolnoma nepredvidljive razmere, da bi reševal usodo malomarnih?
Gorski reševalci so prostovoljci
Ljudje, ki so del GRZS, so v prvi vrsti tudi sami alpinisti, pohodniki, turni smučarji, plezalci, … Torej ljubitelji gora in aktivnosti v njih. Sama ideja oz. pripadnost zvezi tako v sami ideji (ko so v hribe hodili resni) izhaja iz želje pomagati predvsem tistim, ki so tudi sami resni (in posledično odgovorni) ljubitelji aktivnosti v gorah oz. gorski športniki.
S popularizacijo »outdoor aktivnosti« pa se je spekter tistih, ki potrebujejo pomoč v gorah, močno razširil. Danes se reševalci vse pogosteje ukvarjajo – ne več z alpinisti – ampak s turisti.
Intervencij je bistveno več in so (milo rečeno) drugačne. Letos so reševalci opravili že več kot tisoč intervencij, od tega več kot sto s pomočjo helikopterja. Po podatkih GRZS število posredovanj iz leta v leto narašča, tako poleti kot pozimi.
Med najzahtevnejšimi akcijami letos je bila tista pod Toscom v Julijskih Alpah, kjer je snežni plaz zasul tri hrvaške planince – po zahtevni večurni akciji so jih našli mrtve. Kakšno leto pred tem je odmevalo reševanje madžarskega para: ženo so našli hitro, a v izjemno zahtevnih razmerah, moža pa šele po nekaj dneh – 250 metrov nižje, v Kotliški grapi, brez znakov življenja (Delo, 2024: “Gorski reševalci poskušajo s helikopterjem priti čim bližje lokaciji pohodnika.”).
Obe akciji sta potekali v vetru, sneženju in nizkih temperaturah, v razmerah, ki niso primerne niti za hojo, kaj šele za reševanje. Kljub temu so se reševalci odzvali in izvedli nalogo.
Vendar zakaj? Vsekakor ne zaradi plačila ali ugodnosti. Prostovoljno, z željo pomagati sočloveku. Mnogi po nočnih akcijah naslednje jutro odidejo naravnost v službo.
Prostovoljci brez pravic
Mediji in bralci že leta spremljamo zgodbe o gorskih nesrečah. Spremljajo jih – hote ali nehote – tudi tisti, ki odločajo o ureditvi področja. A kljub temu je gorsko reševanje še vedno neurejeno.
Kako lahko zvečer gledaš prispevek o prostovoljnih reševalcih, ki v nemogočih razmerah tvegajo življenje na Kočni, naslednje jutro pa se usedeš na ministrski stolček – in ne storiš nič?
Gorski reševalci že dlje časa opozarjajo, da njihovo delo ni več primerljivo s prostovoljstvom. Vsaka intervencija zahteva organizacijo, opremo, koordinacijo helikopterjev, zdravstvene ekipe in logistiko, ki po obsegu presega to, kar bi lahko imenovali »prostovoljno delo«. Poleg tega reševanje pogosto pomeni neposredno tveganje za življenje.
Ko prostovoljstvo preseže meje prostovoljstva
V GRZS poudarjajo, da si večina članov želi le eno: da bi bilo delo urejeno tako, kot ga družba dejansko potrebuje.
Ne zahtevajo plač, temveč sistem, ki bi jasno opredelil njihovo vlogo in omogočil refundacijo delodajalcem, ko njihov zaposleni sodeluje pri intervenciji.
Reševanja se danes ne delijo več na »manjša in večja« – skoraj vsaka akcija je zahtevna, logistično kompleksna in pogosto vključuje helikoptersko podporo. Veliko akcij bi bilo mogoče preprečiti, če bi pohodniki spoštovali osnovna pravila: preverili vremensko napoved, imeli ustrezno opremo in uporabljali planinske karte namesto Google Maps.
»Na zaslonu pot izgleda kot sprehajalna pot, v resnici pa vodi čez snežišče ali prepad,« opozarjajo reševalci.
Najnevarnejša oblika reševanja
Gorsko reševanje velja za najbolj nevarno reševalsko dejavnost v Sloveniji (Klemen Belhar za Radio Slovenija)
Reševalci delajo v nepredvidljivih pogojih – sneženju, vetru, megli, ponoči, na terenih, kjer bi bila običajna hoja že tvegana.
V preteklosti so se zgodile tudi nesreče med reševalci.
Poleg tega na pomanjkanje sodobne opreme že dlje časa opozarjajo Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) in posamezna društva GRS.
Po besedah predsednika zveze Borisa Cerkovnika številne ekipe delajo z zastarelimi vrvmi, oblačili in komunikacijskimi sredstvi, saj je financiranje odvisno od državnih sredstev, donacij, občinskih prispevkov in pogosto celo osebnih nakupov reševalcev.
Paradoks prostovoljstva
Gorski reševalci so del državnega sistema, a brez pravic, ki bi jih ta moral zagotavljati.
Država od njih pričakuje profesionalnost, ne da bi zagotovila osnovne pogoje, ki omogočajo varno delo.
Zato številni opozarjajo: prostovoljstvo je postalo profesionalno – le plačila ni.
Zakaj področje ni urejeno in kdo je odgovoren
Formalno je za sistem zaščite, reševanja in pomoči odgovorno Ministrstvo za obrambo (MORS), natančneje Uprava RS za zaščito in reševanje (URSZR) (vir).
V praksi pa se URSZR pri gorskem reševanju naslanja na prostovoljno GRZS, ki ima lastno strukturo, ekipe in društva.
Zgodovinsko je takšna ureditev logična – nekoč je temeljila na solidarnosti planincev – a danes pomeni pravni vakuum.
Država pričakuje profesionalno odzivnost, vendar ni zagotovila:
- sistemskega financiranja,
- statusa reševalcev,
- pravice do povračila plače ali počitka,
- jasne odgovornosti za opremo in varnost.
Pri pripravi zakona bi morali sodelovati še MNZ (zaradi policijskih helikopterskih enot) in MZ (zaradi nujne medicinske pomoči).
A ker odgovornost med resorji ni jasno razmejena, sistem že desetletja deluje po načelu »dokler gre, gre«.
Kje se zatika
Po informacijah GRZS in Državnega sveta se težava vleče že več kot desetletje. Osnutki zakona so bili pripravljeni, vendar nikoli obravnavani. Doslej ni znano, da bi katero ministrstvo prevzelo jasno odgovornost. Reševalci torej delajo, država pa nima mehanizma za njihovo zaščito in financiranje.
Država brez sramu
Ironično je, da ima Slovenija do potankosti urejen status zaposlenih v kulturi, nevladnikov in vseh, ki delujejo v mehkih družbenih sferah, kjer se financiranje meri v razpisih – ne v rezultatih.
Medtem pa ljudje, ki ponoči in v nevihti tvegajo življenje, delajo brez plačila in brez zavarovanja.
Če bi le en odstotek državnega proračuna, namenjenega birokratskim kulturnim shemam, preusmerili v sistem gorskega reševanja, bi ta že dolgo deloval profesionalno – ne pa iz gole predanosti.
Zaključek
Kljub vsemu bi morali hitro najti – tudi če nepopolno – rešitev, kako urediti področje gorskih reševalcev:
da bi prejemali plačilo in nadomestilo v primeru odsotnosti z dela, imeli urejena zavarovanja zase, za svojce in za odgovornost, ter dostop do ustrezne opreme in zdravil.
O bonusih in nagradah se lahko pogovarjamo kasneje.
Po Uredbi o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Uradni list RS, št. 92/07, 54/09, 23/11, 33/16) je država odgovorna za organizacijo, opremo in usposabljanje vseh reševalnih enot, med katere sodijo tudi gorski reševalci.
V praksi pa država od njih pričakuje profesionalno odzivnost – brez plačila, brez nadomestil in brez sistemske podpore.
Za zdaj bi bilo dovolj, da tisti, ki rešujejo življenja, ne živijo od hvaležnosti – in da država končno pokaže, da zna ločiti med tistimi, ki delajo za naslovnice, in tistimi, ki delajo za življenje.
Viri
- Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS): »Zaradi neustrezne opreme vedno več reševanj tujih pohodnikov v slovenskih gorah«
(GRZS, uradno sporočilo za javnost) - 24ur.com: »Gorski reševalci ostali brez opreme in vozil – kljub temu pomagajo drugim«
(24ur.com, poročilo o pomanjkanju opreme v društvih Kamnik in Koroška) - Metropolitan.si: »Dnevno tvegajo svoje življenje, a država je na njih pozabila – gasilci že imajo zakon, kaj pa gorski reševalci?«
(Metropolitan, članek o pomanjkanju sistemske ureditve in financiranja GRZS) - Slovenske novice (Delo): »Kamniškim gorskim reševalcem voda odnesla vse – opreme ni več, avtomobili uničeni, prostori v blatu«
(Slovenske novice / Delo, o izgubi opreme in prostorske stiske GRS Kamnik po poplavah) - GRZS: »Vedno več nesreč tujih planincev in turistov, ki brez ustrezne opreme zahajajo v naše gore«
(GRZS, uradna izjava o vzrokih nesreč in neprimerni opremi planincev) - Svet24.si: »Število reševanj strmo narašča, reševalci pa opozarjajo na neurejen status in preobremenjenost«
(Svet24.si, članek o porastu reševanj in prizadevanjih GRZS za zakon)
