Članek je napisan s pomočjo UI.

S tem, ko se je krščanstvo umaknilo iz šol in z javnih površin, za njim ni ostala praznina. Na njegovo mesto je stopil ateizem – ne več kot osebno prepričanje, ampak kot prevladujoča družbena norma, skoraj nova nacionalna religija. V nadaljevanju ne bomo razpravljali, ali je s tem kaj narobe (in kaj), ampak bomo raje govorili o (logičnih) posledicah.

Ateizem ne priznava ne dobrega (Boga) in ne slabega (zla) ter je zato – če bi vprašali nekoga, ki npr. zlo priznava – »slep« za oboje. Posledično se družba, ki se ima za racionalno, vse težje sooča z moralnimi vprašanji – ker je izgubila kompas, novega pa ne najde. In ko se moralnost odveže večnosti, jo nadomesti psihologija, sociologija in estetika – a ne več presežnost.

Sodobni človek se je osvobodil Boga – toda ni se osvobodil praznine, ki je po Njem ostala. (Berdjajev, Človek in stroj)

V Evropo in Slovenijo smo tako – s pomočjo instrumentov globalizacije, predvsem televizije, filmov in interneta – začeli uvažati tuje praznike, za katere ne vemo, od kod prihajajo, niti kaj pomenijo. Eden takih je noč čarovnic.

Le-ta se v sekularizirani Sloveniji praznuje v vrtcih, šolah in nakupovalnih središčih, o tem poslušamo in beremo v medijih, … Otroci (in drugi) izdelujejo buče, oblačijo maske demonov in se učijo pesmic o duhovih, vse pod okriljem »ustvarjalnosti« in “kulture”. A vendar čigave?

Na kratko, noč čarovnic je hollywoodski konstrukt, katerega “uradni” namen je spodbujanje potrošništva. Je namreč “ena največjih prodajnih priložnosti”, takoj za Božičem.

Izraz Halloween sicer izhaja iz stare angleške zveze All Hallows’ Eve – “večer vseh svetih”.
Torej, v svojem izvoru je to krščanski izraz, ki je sčasoma izgubil pomen in bil prebarvan s poganskimi in komercialnimi simboli.

Zanimivo je, da je sam jezik ohranil sled svetega (hallow), medtem ko je vsebina postala nasprotna – praznik, ki je nekoč posvečeval, danes trivializira.

Kako je “All Hallow’s Eve” postal “Noč čarovnic”

Ko se je ameriška različica Halloween-a razširila po Evropi, je prišla brez svojega ozadja – brez zgodovine in brez smisla (kot velja za večino stvari iz ZDA).

Ko se odrečemo nebu, se nebo ne odreče nam – le spusti se na raven reklame. (F. Hadjadj, za OmnesMag)

Preveden izraz se je očitno preprosto prilagodil videzu: buče, netopirji, čarovnice – torej “Noč čarovnic.”
Tako se je svet večer, namenjen spominu in tišini, spremenil v tematsko zabavo.
Prevod je sledil sliki, ne vsebini – in praznik, ki je nekoč simboliziral zmago svetlobe nad temo, je postal praznik teme (brez svetlobe).

Praznik, ki je nekoč simboliziral zmago svetlobe nad temo, je postal simbol teme brez svetlobe.

To lepo ponazarja domet sodobne mentalitete, kako družba dojema kulturo: ne več po vsebini, ampak po videzu. Če so na plakatu buče in maske, potem mora biti to “noč čarovnic”, četudi ime izhaja iz “noči vseh svetih”.

Tako je razviti sodobni svet prišel do točke, ko ateistično liberalna družba na večer vseh svetih praznuje noč čarovnic tako, da oblači maske smrti in “okrašuje” buče, zraven pa pogleda kakšen temačen film o čarovnicah, ali kakšno grozljivko.

Vzgoja v času posmeha

V svetu, kjer se vse meri z uporabnostjo, se izgublja tisto, česar ni mogoče izmeriti – pomen, simbol, duhovna teža dejanj.
Ko družba iz vzgoje odstrani tisto, kar je sveto, ne postane nevtralna, ampak prazna. In praznina se nikoli ne ohrani dolgo – vedno jo nekaj zapolni. Danes jo polnijo slike, filmi, miti pop kulture.

Otroci tako odraščajo ob pripovedih, kjer tema ni več nasprotje svetlobe, ampak njen del.
Junaki v teh zgodbah niso več plemeniti, ne borijo se za dobro in svojega življenja ne žrtvujejo za višji namen.
Sodobni junaki so pogosto prikazani kot karikature – njihova moralna drža je banalizirana, njihove vrednote nevtralizirane.

Če nihče več ne govori o dobrem in zlu, postaneta oba le stvar okusa.

Klasični moški lik, ki je nekoč predstavljal trdnost, pogum in odgovornost, je danes večinoma satiričen lik: oblečen kot nekoč, a v posmehljivem kontekstu. Filmi in risanke sicer pokažejo njegov boj ali vrednoto, za katero se je boril, a to postavijo v luč, kjer sta tako boj kot vrednota videti smešna, nesmiselna ali naivna.
Tako se junak, ki je nekoč navdihoval, spremeni v predmet ironije – in z njim izgineta tudi zgled in ideal.

Saj ni nihče resen na tem svetu, zaključi gledalec, ki si je vtis o njem ustvaril ob gledanju sodobnih risank in filmov.

V tem ni nujno zlonamernosti, je pa brezbrižnost. Če nihče več ne razloži, kaj simbol pomeni, ga otrok razume dobesedno.

Adamsovi kot simbol praznovanja noči čarovnic

V eni od osnovnih šol ravnatelj “ni imel nič proti”, če si otroci (od prvega razreda navzgor) ob takem prazniku ogledajo film The Adams Family. Čudno, kako je lahko nekdo po že porazno slabi seriji – katere sama ideja bi morala vzbuditi vsaj nekaj vprašanj – pomislil, da potrebuje še filmsko različico. V ameriški recenziji risanega filma The Addams Family zanimivo, opozarjajo prav na isto stvar:

“…film sicer govori o družinskih vrednotah in prijaznosti do tujcev, a vse to počne v okolju, kjer so obglavljene lutke, seanse z duhovi in norčevanje iz smrti nekaj vsakdanjega. Duhovitost in ironija prekrijeta sporočilo, da svetloba ni več svetloba, ampak motnja – da je zlo pravzaprav bolj simpatično, bolj »kul«, bolj resnično.” (vir)

Takšne zgodbe ne ustvarjajo zla, ga pa navajajo. Otrok, ki zlo vidi vsak dan v prijazni obliki, se ga ne boji več – niti ga ne zavrača, temveč ga nekritično sprejema kot del sveta, del vsakdanjega in del sebe, ki ga ni potrebno premagati, ampak tolerirati in sprejemati.

Če družba uradno ni več verna, zakaj potem v vsakdan vpleta religiozne simbole?

Če duhovno po lastnih merilih ne obstaja, potem pustimo duhovno pri miru. Ukvarjajmo se dosledno s posvetnim, brez simbolov, brez duhov, brez obredov, ki jih ne razumemo. Ker če smo res racionalni, potem naj bo racionalnost dosledna – ne selektivna.

Toda če vseeno čutimo potrebo po čarovnijah, po svetlobi in temi, po simbolih in skrivnosti, potem bodimo vsaj pošteni in priznajmo: duhovno obstaja. In če obstaja, potem ga ne moremo zlorabljati, trivializirati in prodajati v obliki risank.

Ampak potem se moramo vprašati, čemu v resnici služimo – dobremu ali zlu.

Če Boga ni, človek postane bog – in človek-bog se hitro spremeni v zver. (Dostojevski; Bratje Karamazovi)