Bled ne potrebuje več turistov. Potrebuje boljšo turistično strategijo.
Share This Article
Blejsko jezero ima omejeno nosilno sposobnost. Zato bi moral biti cilj manj obiskovalcev, večja dodana vrednost in dolgoročno ohranjena narava.
Bled že desetletja velja za eno najlepših turističnih destinacij v Evropi. Blejsko jezero, otok, grad in Julijske Alpe vsako leto privabijo več sto tisoč obiskovalcev z vsega sveta. Prav zato bi moral biti tudi ena najbolj premišljeno upravljanih turističnih destinacij v Sloveniji.
Namesto tega pa se zdi, da Bled že leta poskuša ugoditi vsem.
Po eni strani se intenzivno promovira na družbenih omrežjih in turističnih portalih, privablja enodnevne izletnike, goste hostlov, kampov in avtodomov ter spodbuja čim večji obisk. Po drugi strani pa vsako poletje spremljamo zgodbe o prenatrpanih plažah, prometnem kaosu, redarskem nadzoru in globah za neprimerno ravnanje ob jezeru.
To ni krivda turistov.
Če destinacija sama spodbuja množični obisk, ne more biti presenečena, ko se obiskovalci začnejo obnašati kot obiskovalci množične turistične destinacije.
Pravo vprašanje zato ni, ali bi morali redarji napisati več kazni.
Pravo vprašanje je, ali je turistična strategija Bleda sploh pravilno zastavljena.
Bled ni destinacija za množični turizem
Morda bo zvenelo provokativno, vendar menim, da bi si moral Bled zastaviti precej neprijetno vprašanje.
Ali so hostli, kampi in avtodomi res tisto, na čemer želi graditi svojo prihodnost?
Ne zato, ker bi bili takšni gostje manj vredni ali manj dobrodošli.
Temveč zato, ker ima Bled nekaj, česar številne druge destinacije nimajo – zelo omejeno nosilno sposobnost prostora.
Blejsko jezero ni morje.
Obala je kratka. Javnih površin za kopanje je malo. Cestna infrastruktura ima svoje meje. Prav tako kanalizacija, odvoz odpadkov, parkirišča, kakovost vode in mir, zaradi katerega ljudje na Bled sploh prihajajo.
Narava lahko prenese le določeno število obiskovalcev.
Ko to mejo presežemo, začne kakovost prostora padati.
In prav kakovost prostora je največja vrednost Bleda.
Največji kapital Bleda je njegova idila
Najlepši Bled ni sredi avgusta.
Najlepši je zgodaj zjutraj ali izven glavne turistične sezone.
Takrat je jezero mirno. Ob njem ni gneče. Sliši se ptičje petje namesto hrupa avtomobilov. Takrat obiskovalec razume, zakaj je Bled postal svetovno znan.
Prav ta občutek miru je njegova največja konkurenčna prednost.
Če ga izgubimo, Bled postane le še eno lepo jezero z ogromno gnečo.
Več turistov ne pomeni nujno več denarja
Turizem se še vedno prepogosto meri s številom prihodov.
Toda pri Bledu bi morali meriti nekaj drugega.
Dodano vrednost na posameznega obiskovalca.
Če okolje lahko brez večjih posledic prenese določeno število turistov, potem cilj ne bi smel biti, kako pripeljati še več ljudi.
Cilj bi moral biti, kako znotraj teh omejitev ustvariti čim večjo gospodarsko korist.
To pomeni manjšo obremenitev narave, manj stroškov za infrastrukturo, boljšo izkušnjo za obiskovalce in več prihodkov za lokalno gospodarstvo.
Ni naključje, da vse več najbolj obremenjenih evropskih destinacij razmišlja prav v tej smeri.
Bled pri teh izzivih ni osamljen
Pravzaprav Bled pri tem ni nikakršna izjema. Številne najbolj prepoznavne turistične destinacije v Evropi so se že znašle pred enakim vprašanjem – ali še naprej povečevati število obiskovalcev ali pa začeti varovati tisto, zaradi česar so sploh postale svetovno znane.
Bled ni prva turistična destinacija, ki se sooča z vprašanjem, koliko obiskovalcev lahko še sprejme, ne da bi pri tem izgubil svojo največjo vrednost. Podobne težave so v zadnjih letih priznale številne evropske turistične ikone. Avstrijski Hallstatt je zaradi množičnega obiska omejil prihod turističnih avtobusov in začel spodbujati daljše bivanje namesto enodnevnih obiskov. Benetke so uvedle vstopnino za dnevne obiskovalce, da bi zmanjšale pritisk na mestno jedro, v narodnem parku Cinque Terre v Italiji pa ob največjih obremenitvah omejujejo dostop na najbolj priljubljene pohodniške poti.
Skupni imenovalec teh destinacij je spoznanje, da uspešnega turizma ni mogoče meriti zgolj s številom obiskovalcev. Vedno več krajev svojo strategijo gradi po načelu »manj obiskovalcev, večja dodana vrednost«. Cilj ni privabiti čim več ljudi, temveč zagotoviti, da vsak obiskovalec destinaciji prispeva več, hkrati pa jo manj obremenjuje. Takšen pristop prinaša več prihodkov lokalnemu gospodarstvu, manj stroškov za infrastrukturo in predvsem bistveno boljšo izkušnjo za obiskovalce.
Morda je prav to smer, o kateri bi moral resno razmisliti tudi Bled. Njegova največja konkurenčna prednost nikoli ni bilo veliko število turistov, temveč neokrnjena narava, mir in edinstvena kulisa Blejskega jezera. Če želi ta prednost ostati tudi čez desetletja, bo moral Bled svojo prihodnost graditi na kakovosti turizma, ne na rekordnem številu prihodov. Vprašanje zato ni več, kako privabiti še več obiskovalcev, temveč kako ohraniti tisto, zaradi česar ljudje na Bled sploh prihajajo.
Najprej določimo mejo, šele nato načrtujmo razvoj
Vsak ekosistem ima svojo nosilno sposobnost.
Zakaj je ne bi izračunal tudi Bled?
Koliko obiskovalcev lahko dnevno sprejme jezero, ne da bi se začela slabšati kakovost vode?
Koliko ljudi lahko prenese prometna infrastruktura?
Koliko odpadkov še lahko učinkovito obdela občina?
Koliko obiskovalcev še omogoča kakovostno življenje domačinov?
Na ta vprašanja bi morali odgovoriti okoljski strokovnjaki, prometni načrtovalci, ekonomisti in turistični strokovnjaki.
Ko bi poznali zgornjo mejo, bi morali celotno turistično strategijo prilagoditi njej.
Ne obratno.
Prednost naj imajo gostje, ki največ prispevajo destinaciji
Če ima Bled omejeno zmogljivost, je povsem logično, da želi privabljati obiskovalce, ki ustvarijo največjo dodano vrednost.
Gost, ki na Bledu prespi več noči, obišče lokalne restavracije, uporablja turistične storitve in plača turistično takso, praviloma lokalnemu gospodarstvu prispeva bistveno več kot nekdo, ki se za nekaj ur ustavi ob jezeru, zasede parkirišče, prinese svojo hrano in zvečer odide.
To ni vprašanje narodnosti.
To ni vprašanje premoženja.
Gre za vprašanje trajnostnega upravljanja prostora.
Čas je za pogumno odločitev
Bled se bo moral prej ali slej odločiti.
Ali želi tekmovati v številu turistov ali pa v kakovosti turistične izkušnje.
Oboje hkrati dolgoročno ni mogoče.
Če želimo, da bo Blejsko jezero tudi čez desetletja ostalo čisto, mirno in ena najlepših slovenskih razglednic, potem odgovor ne more biti vedno več obiskovalcev.
Odgovor je bolj premišljeno upravljanje.
Manj je lahko več.
Na Bledu to ne velja le za gnečo, ampak tudi za turizem.
