Ko je Dinamo Zagreb letos predstavil nove sponzorje, med njimi ni manjkalo podjetij iz industrije športnih stav. Takšni partnerji danes financirajo številne evropske klube, lige in športne projekte. Slovenski šport pri tem ostaja izjema. Medtem ko se klubi soočajo s kroničnim pomanjkanjem denarja, se že leta pojavlja vprašanje, ali jim trenutna ureditev trga športnih stav zapira vrata do milijonov evrov sponzorskih sredstev.

Trg obstaja ne glede na regulacijo

Po različnih ocenah skupna vrednost trga iger na srečo v Sloveniji dosega približno 500 milijonov evrov letno. Pomemben del predstavljajo spletne športne stave in spletne igralnice, katerih vrednost naj bi znašala med 100 in 150 milijoni evrov letno.

Samo segment spletnih športnih stav naj bi presegal 70 milijonov evrov letno.

Ti zneski kažejo na pomembno dejstvo: povpraševanje po tovrstnih storitvah obstaja ne glede na to, kako je trg reguliran. Uporabniki ne izginejo, če določene storitve niso uradno dostopne. Spremenijo le način dostopa.

Denar ne izgine, temveč odteka

Slovenski trg športnih stav je v primerjavi z večino evropskih držav precej zaprt. Zaradi omejenega dostopa do globalnih operaterjev številni uporabniki iščejo alternative prek različnih spletnih poti, forumov, agregatorjev in posrednih povezav.

Posledično se velik del denarja ne zadrži v slovenskem sistemu.

Realistične ocene govorijo o tem, da lahko v tujino letno odteče med 50 in 100 milijoni evrov igralniškega prometa, ki ni zajet v slovenski sistem obdavčitve in financiranja športa.

Blokada določenega ponudnika ne ustavi igranja. Spremeni zgolj način dostopa.

Izgubljeni davčni prihodki

Večina evropskih držav uporablja sistem licenciranja, v katerem operaterji plačujejo davke od ustvarjenega prihodka (GGR – Gross Gaming Revenue).

Davčne stopnje se običajno gibljejo med 15 in 25 odstotki.

Če bi bil del prometa, ki danes odteka v tujino, vključen v slovenski regulirani sistem, bi država po nekaterih ocenah lahko pridobila med 10 in 20 milijoni evrov dodatnih davčnih prihodkov letno.

To niso teoretični prihodki. Gre za denar, ki ga slovenski uporabniki že danes porabijo, vendar ne ostane v domačem okolju.

Šport ostaja brez pomembnega vira financiranja

Posebna tema je vpliv na šport.

Slovenski šport danes pomemben del financiranja prejema prek sistema Športne loterije. Ocenjuje se, da šport prek tega mehanizma letno prejme približno pet do šest milijonov evrov, dodatna sredstva pa so namenjena invalidskim organizacijam in drugim družbeno koristnim programom.

Skupni prispevek sistema znaša približno deset milijonov evrov letno.

Vendar je evropska praksa precej drugačna.

V številnih državah so športne stave eden ključnih financerjev profesionalnega športa. Stavnice nastopajo kot sponzorji klubov, lig, pokalnih tekmovanj in medijskih projektov.

Po ocenah ima približno dve tretjini evropskih profesionalnih nogometnih klubov partnerja iz industrije športnih stav.

Zakaj je hrvaški nogomet bogatejši od slovenskega?

Dovolj je pogled proti Hrvaški.

Hrvaška nogometna liga ima naslovnega sponzorja iz industrije športnih stav. Poleg tega številni klubi sodelujejo z različnimi stavnicami, ki vlagajo v oglaševanje, razvoj blagovnih znamk in športne projekte.

Podobni modeli obstajajo v Veliki Britaniji, Danski, Španiji, Italiji in številnih drugih evropskih državah.

Slovenski klubi takšnega vira financiranja praktično nimajo.

Posledično se pogosto zanašajo na lokalna podjetja, občine ali posamezne zasebne vlagatelje, katerih finančne zmožnosti so bistveno manjše od mednarodnih operaterjev.

Če bi slovenski šport lahko pridobil le del evropskih sponzorskih tokov, bi po nekaterih ocenah potencial znašal med 10 in 15 milijoni evrov letno.

Paradoks trenutnega sistema

Največji paradoks je, da stroga omejitev reguliranih operaterjev ne pomeni nujno večje zaščite igralcev.

Nasprotno.

Uporabniki pogosto poiščejo alternative pri operaterjih, ki delujejo iz jurisdikcij z nižjimi standardi nadzora.

Medtem ko licence, kot sta britanska UKGC ali malteška MGA, zahtevajo stroga pravila glede zaščite igralcev, preprečevanja pranja denarja in odgovornega igranja, imajo nekatere druge jurisdikcije bistveno nižje standarde.

Rezultat je nenavadna situacija: bolj regulirani ponudniki so pogosto težje dostopni, manj regulirani pa lažje.

To pomeni več tveganj za uporabnike in manj nadzora za državo.

Kako to rešujejo druge države?

Velika Britanija uporablja odprt licenčni sistem z visokimi davki in strogim nadzorom.

Danska je trg liberalizirala že pred več kot desetletjem in velja za enega uspešnejših primerov uravnotežene regulacije.

Nemčija je uvedla strožja pravila, vendar še vedno dovoljuje delovanje licenciranih operaterjev.

Skupna točka večine evropskih držav je preprosta: vprašanje ni, ali regulirati trg, ampak kako ga regulirati tako, da ostane pod nadzorom, ustvarja davčne prihodke in hkrati zagotavlja zaščito uporabnikov.

Kdo ima korist od trenutnega sistema?

Podporniki obstoječega modela opozarjajo na nevarnosti širše dostopnosti iger na srečo in pomen zaščite ranljivih skupin.

Nasprotniki pa opozarjajo, da zaprt trg ne zmanjšuje povpraševanja, temveč zgolj preusmerja denar drugam.

Če so ocene pravilne, Slovenija zaradi trenutne ureditve potencialno izgublja med 25 in 45 milijoni evrov letno v obliki neizkoriščenih davčnih prihodkov in športnih sponzorstev.

Končnega odgovora ni mogoče podati brez podrobnih državnih analiz in transparentnih podatkov.

Vseeno pa ostaja vprašanje, ki ga bo morala Slovenija prej ali slej odpreti: ali trenutni sistem res zmanjšuje tveganja ali pa predvsem omogoča, da del denarja in vpliva odteka drugam?

Trg namreč ne izgine. Premakne se.