Share This Article
ZDA in EU sta 27. julija 2025 uradno sklenili nov trgovinski dogovor, ki je bil dosežen po dolgotrajnih pogajanjih. Čeprav so odzivi na dogovor večinoma pozitivni, je pomembno kritično oceniti, kdo s tem dogovorom pridobiva in kdo izgublja.
Ključne značilnosti:
- ZDA se obvezujejo omejiti tarifo na uvoz iz EU na 15 % (namesto prvotno napovedanih 30 %)
- EU bo kupila za 750 mrd USD ameriške energije (pretežno plin in nafto) in investirala 600 mrd USD v ZDA v naslednjih nekaj letih
- Nekatere strateške skupine izdelkov, kot letalski deli, kemikalije, oprema za polprevodnike in nekatera kmetijska blaga, ostajajo brez carin (zero for zero)
- Izjema: pharma (farmacevtski izdelki) in jeklo ter aluminij, kjer tarife ostajajo pri 50 %
Za koga je ta dogovor dober?
Med največjimi zmagovalci dogovora so ZDA, saj bo Evropska unija v prihodnjih letih investirala kar 600 milijard dolarjev v ameriško gospodarstvo in dodatno kupila za 750 milijard dolarjev ameriških energetskih dobrin, predvsem plina in nafte. Hkrati ZDA ohranjajo določeno stopnjo zaščite domače industrije, saj bodo tarife na uvoz izdelkov iz EU znižane na 15 odstotkov, kar je polovica prvotno predvidene višine.
ZDA in ameriška industrija
- Ameriški proizvajalci energetskih dobrin (plin, olje) in obrambne opreme bodo deležni izdatnih naročil – vrednost izvoza energentov ocenjena na 750 mrd USD, investicij pa za 600 mrd USD v ZDA (Investopedia)
- Znižanje tarif na uvoz iz EU zagotavlja simbolično zmago Trumpove politike, ZDA pa z uvedbo 15 % tarif ohranijo zaščito domače industrije brez izbruha trgovinske vojne.
Velika industrijska podjetja v EU in ZDA
- Podjetja v avtomobilski in polprevodniški industriji, kamor sodijo Mercedes, Porsche, ASML in STMicroelectronics, od gladke premostitve tarifnih konfliktov pridobijo zlasti zaradi stabilnosti poslovanja.
Globalni investitorji in finančni trgi
- Dogovor je sprožil rast deviznih in delniških trgov po vsem svetu, saj odpira negotovost trgovinskih vojn – vlagatelji vidijo umirjanje in predvidljivost
Velike industrijske družbe na obeh straneh Atlantika prav tako vidijo pozitivne učinke, saj dogovor prinaša stabilnost in predvidljivost poslovnega okolja, še posebej v sektorjih kot so polprevodniki, letalska industrija in avtomobilske komponente.
Kdo bo plačal dogovor
Po drugi strani so nekateri sektorji v Evropi med poraženci dogovora. Evropski proizvajalci avtomobilov bodo soočeni s 15-odstotno carino na izvoz v ZDA, kar pomeni občuten padec njihove konkurenčnosti na ameriškem trgu. Še posebej bodo prizadeti proizvajalci luksuznih vozil, kot sta BMW in Mercedes-Benz, ki so močno odvisni od prodaje v ZDA.
Manjši izvozniki iz EU, ki niso vključeni v ugodnejše tarifne sheme, prav tako izgubljajo, saj bodo imeli manjšo konkurenčno prednost. Posebej ranljiva so podjetja iz specifičnih sektorjev, kot je proizvodnja alkoholnih pijač, kjer na primer irska industrija viskija ostaja v negotovosti glede nadaljnjega poslovanja.
Evropski izvoznik avtomobilov in drugod
- Vzpostavitev 15 % carine za avtomobile pomeni slabšo konkurenčnost evropskih znamk (BMW, Mercedes itd.) na ameriškem trgu v primerjavi z brezcarinskimi uvozniki in ameriškimi znamkami
Srednji in mali izvoznik (npr. Irci)
- Podjetja iz sektorjev, ki niso vključeni v “zero-for-zero” shemo (npr. žganje, destilati), morda ostanejo zunaj ugodnih dogovorov; irska whisky industrija si prizadeva obnoviti prejšnje brezcarinske aranžmaje.
Javne politike EU – okolje, delavci, regulacija
- Kritiki opozarjajo, da bi harmonizacija standardov lahko potisnila EU navzdol (t. i. race to the bottom), kar bi ogrozilo standarde varstva potrošnikov, živali, okolja in delavske pravice.
- Prav tako investicijski “investor‑state dispute settlement” (ISDS) modeli vzbujajo pomisleke glede suverenosti držav in demokratične kontrole.
Evropske vlade z višjim tveganjem gospodarskih učinkov
- Analize opozarjajo na možni upad EU BDP za 0,5 % in negotov učinek glede trga dela in fiskalne suverenosti
Pomembna negativna plat dogovora je tudi tveganje nižanja regulativnih standardov. Kritiki opozarjajo, da bi lahko dogovor vodil v pritisk na nižje okoljske, zdravstvene in delovne standarde v EU, kar bi dolgoročno škodovalo evropskim državljanom in javnim politikam, ki ščitijo potrošnike in okolje.
Prednosti in slabosti dogovora
| Stranka | Prednosti | Slabosti |
|---|---|---|
| ZDA / ameriška industrija | Veliki investicijski in izvozni posli, ohranjena zaščita domače proizvodnje | Zunanja kritika, a brez trgovinske vojne |
| Velika industrija EU | Stabilnost poslovanja, jasna carinska struktura | kjer konkurenčnost trpi zaradi 15 % tarif |
| Mali izvozniki EU | možnost vključitve v posebna pogajanja (prosti proizvodi) | izključitev iz glavnih ugodnosti ter negotovost nadaljnjih pogodb |
| Potrošniki in regulatorji | kratkoročna cenovna stabilnost in izogibanje konfliktom | Dolgoročni pritisk na standarde zdravja, okolja in trgovinske prakse |
Ta večji trgovinski dogovor je kratkoročno koristen za ZDA, ki si zagotovijo izvoz energentov in investicije, ter za določene industrijske segmente v EU, ki se izognejo novi trgovinski vojni. EU sektorji, ki so čvrsto vključeni v razne zero‑carinske sheme, so dobičkarji.
Po drugi strani pa morda izgubljajo evropski avtomobilski proizvajalci, manjši izvozniki, državljani EU, kateri so odvisni od višjih regulativnih standardov, in evropske države, katerih fiskalni prostor in tržni položaj se lahko nekoliko omajata. Kritiki pričakujejo tveganje splošne deregulacije in pritiska na delavske ter potrošniške pravice.
