Po več kot treh mesecih motenega ladijskega prometa naj bi se Hormuška ožina ponovno odprla za mednarodno plovbo. Čeprav gre na prvi pogled za vprašanje, ki zanima predvsem ladjarje in naftne trgovce, so posledice bistveno širše. Hormuška ožina namreč predstavlja eno najpomembnejših prometnih ozkih grl na svetu, zato lahko njeno zaprtje ali odprtje vpliva na cene energentov, inflacijo, dobavne verige in poslovanje podjetij po vsem svetu.

Napoved dogovora o koncu konflikta med Iranom ter zavezništvom Izraela in Združenih držav Amerike je povzročila optimizem na svetovnih trgih. Toda strokovnjaki opozarjajo, da vrnitev v normalno stanje ne bo tako hitra, kot bi si želeli številni udeleženci svetovne trgovine.

Zakaj je Hormuška ožina tako pomembna?

Hormuška ožina povezuje Perzijski zaliv z Arabskim morjem in Indijskim oceanom. Skozi ta razmeroma ozek morski koridor potuje približno petina svetovne trgovine z nafto in velik del izvoza utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).

Po tej poti svoje energente izvažajo Savdska Arabija, Katar, Združeni arabski emirati, Kuvajt, Irak in Iran. Vsaka motnja prometa zato skoraj takoj vpliva na cene energentov in transporta.

Ko je prišlo do zaostrovanja razmer, so številni ladjarji zmanjšali ali povsem ustavili plovbo skozi območje. Posledično so se zvišali stroški zavarovanj, podaljšali transportni časi in povečali logistični stroški po celotni dobavni verigi.

Kaj se je zgodilo med krizo?

V več kot stotih dneh motenega prometa se je v Perzijskem zalivu nabralo na stotine ladij, ki so čakale na varnejše razmere za plovbo. Tovor se je začel kopičiti v okoliških pristaniščih, predvsem v Omanu, Indiji, na Šrilanki in v Združenih arabskih emiratih.

Ladjarji so bili prisiljeni iskati alternativne rešitve, kar je dodatno obremenilo svetovne dobavne verige. Podjetja po svetu so se soočala z višjimi transportnimi stroški in negotovostjo glede dobavnih rokov.

Kdo bo največ pridobil?

Ponovno odprtje ožine bo najprej razbremenilo prevoznike utekočinjenega zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina, ki so bili med največjimi žrtvami krize.

Koristi lahko pričakujejo tudi:

• evropski uvozniki energentov,
• industrijska podjetja, ki so odvisna od stabilnih dobav surovin,
• logistična podjetja,
• pristanišča in distribucijski centri.

Z umirjanjem razmer se bodo postopoma zmanjševale tudi zavarovalne premije za plovbo skozi območje, kar bo znižalo skupne stroške prevoza.

Zakaj ladjarji ostajajo previdni?

Čeprav je politični dogovor napovedan, ostaja vrsta odprtih vprašanj.

Plovne poti bo treba najprej razminirati, določiti bo treba način nadzora ladijskega prometa in vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje varnosti ladij. Poleg tega ostaja nejasno, kako trajno bo premirje in kakšna bodo prihodnja razmerja med Iranom in zahodnimi državami.

Zato številni ladjarji ne načrtujejo takojšnje vrnitve v običajen režim plovbe. Po ocenah pomorskih analitikov bi lahko normalizacija prometa trajala še dva do tri mesece.

Bi se lahko odprla tudi najkrajša pot med Azijo in Evropo?

Za svetovno trgovino je morda še pomembnejše drugo vprašanje. Če bi izboljšanje razmer na Bližnjem vzhodu spodbudilo tudi ponovno uporabo plovne poti skozi Rdeče morje in Sueški prekop, bi bile posledice za globalno logistiko še večje.

Večina največjih kontejnerskih ladjarjev se je zaradi varnostnih tveganj v zadnjih letih preusmerila okoli Rta dobrega upanja na jugu Afrike. Takšna pot je bistveno daljša in dražja.

Vrnitev na tradicionalno pot skozi Suez bi pomenila:

• krajše tranzitne čase,
• večjo razpoložljivost ladijskih kapacitet,
• nižje stroške prevoza,
• manjše pritiske na cene blaga.

To bi lahko pomembno prispevalo k stabilizaciji svetovne trgovine.

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Čeprav Slovenija ni neposredno odvisna od Hormuške ožine, je močno vpeta v evropske in globalne dobavne verige. Zato lahko normalizacija razmer vpliva tudi na slovensko gospodarstvo.

Nižji stroški transporta in stabilnejše cene energentov bi lahko ugodno vplivali na proizvodna podjetja, logistične družbe in uvoznike. Posredno bi se lahko zmanjšali tudi inflacijski pritiski, ki jih povzročajo dražji energenti in motnje v svetovni trgovini.

Največja korist odprtja Hormuške ožine zato ni zgolj v tem, da bodo ladje ponovno plule skozi eno najpomembnejših svetovnih pomorskih poti, temveč v možnosti postopne normalizacije globalnih dobavnih verig, od katerih je odvisno tudi evropsko in slovensko gospodarstvo.