Dolgotrajna oskrba je ena izmed tem, o katerih se v Sloveniji veliko govori, a jo javnost pogosto slabo razume. Gre za sistem pomoči ljudem, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti dalj časa ne zmorejo samostojnega življenja. Hkrati pa gre tudi za področje, kjer se prepletajo socialna politika, zdravstvo, demografija in vprašanje dostojanstva v starosti.

Vprašanje kaj je dolgotrajna oskrba ni več zgolj strokovno, temveč postaja eno osrednjih družbenih vprašanj.

Dolgotrajna oskrba je več kot le pomoč starejšim

Dolgotrajna oskrba ne pomeni zgolj pomoči starejšim, temveč zajema širok krog ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno podporo pri vsakdanjih opravilih. To so lahko:

• starejši z zmanjšano samostojnostjo,
• kronični bolniki,
• invalidi,
• osebe po hudih boleznih ali poškodbah,
• ljudje z napredovanimi oblikami demence.

V praksi to pomeni pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih, kot so osebna higiena, oblačenje, prehranjevanje, gibanje in nadzor zdravstvenega stanja.

Zakaj je dolgotrajna oskrba vse bolj aktualna?

Razlog je predvsem demografski. Slovenija se, podobno kot večina Evrope, hitro stara. Delež starejših od 65 let narašča, ob tem pa se zmanjšuje število družinskih članov, ki bi lahko prevzeli skrb za starejše doma.

Tradicionalni model, kjer je za dolgotrajno oskrbo skrbela družina, v sodobnih razmerah vse pogosteje ne deluje več. Prav zato se povečuje pritisk na državo, lokalne skupnosti in obstoječe socialne storitve.

Kje se dolgotrajna oskrba dejansko izvaja?

Dolgotrajna oskrba v praksi poteka na več ravneh:

Dolgotrajna oskrba na domu

To je najpogostejša in za uporabnike pogosto najbolj zaželena oblika. Oseba ostane v domačem okolju, pomoč pa nudijo svojci, patronažna služba in socialnovarstvene storitve. A ta oblika pogosto pomeni veliko obremenitev za družinske člane.

Oskrbovana stanovanja kot vmesna rešitev

Oskrbovana stanovanja se v zadnjih letih uveljavljajo kot pomemben del dolgotrajne oskrbe. Omogočajo samostojno bivanje, hkrati pa dostop do pomoči, ko je ta potrebna. Za mnoge starejše predstavljajo prehodno stopnjo med popolnoma samostojnim življenjem in domom za starejše.

Institucionalna dolgotrajna oskrba

Domovi za starejše zagotavljajo stalno oskrbo in zdravstveni nadzor. Ta oblika je nujna za ljudi z večjimi zdravstvenimi in negovalnimi potrebami, hkrati pa je zaradi omejenih kapacitet pogosto težko dostopna.

Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: sistem v nastajanju

Dolga leta je bila dolgotrajna oskrba v Sloveniji razdrobljena med zdravstveni in socialni sistem. To je povzročalo nepreglednost, dolge čakalne dobe in neenak dostop do storitev.

V zadnjem desetletju se je pokazala potreba po enotnem sistemu dolgotrajne oskrbe, ki bi:

• jasno opredelil pravice uporabnikov,
• razbremenil svojce,
• zagotovil bolj predvidljivo financiranje,
• omogočil dostopnost ne glede na kraj bivanja.

Vprašanje dolgotrajne oskrbe tako ni več le vprašanje storitev, temveč tudi vprašanje javnih financ in družbene solidarnosti.

Povezava med dolgotrajno oskrbo in kakovostjo bivanja

Pomemben vidik dolgotrajne oskrbe je tudi kakovost bivanja. Raziskave in izkušnje iz prakse kažejo, da si večina ljudi želi ostati čim dlje v domačem ali domačemu podobnem okolju.

Prav zato se kot pomemben del sistema vse pogosteje omenjajo oskrbovana stanovanja, ki združujejo:

• samostojnost,
• varnost,
• postopno vključevanje pomoči.

Zaključek

Dolgotrajna oskrba ni več tema prihodnosti, temveč realnost sedanjosti. Zadeva vse – ne le starejših, temveč tudi njihove svojce in celotno družbo. Razumevanje, kaj je dolgotrajna oskrba, je prvi korak k bolj premišljenim odločitvam o bivanju, oskrbi in dostojanstvenem staranju.

V prihodnjih letih bo prav način, kako bo država uredila dolgotrajno oskrbo, eden ključnih pokazateljev odnosa družbe do staranja prebivalstva.