Čeprav se o igrah na srečo v Sloveniji pogosto govori kot o družbenem tveganju, država že desetletja vzdržuje ureditev, ki enega od subjektov na trgu dejansko ščiti pred konkurenco. Ta ureditev ni utemeljena zgolj z regulacijo ali varovanjem prebivalstva, temveč z moralno privlačno zgodbo: dobiček iz iger na srečo naj bi služil športu in drugim »družbeno koristnim« dejavnostim, zato naj bi bil poseben položaj prirediteljev upravičen.

A ta zgodba ni nedolžna. Je zavestno uporabljena legitimacija tržne privilegiranosti, ki jo državni sistem gradi s pomočjo simbolno izjemno močne institucije – športa.

---

Rekordne številke, tiho sprejete

Fundacija za šport (FŠO) ni abstrakten socialni projekt, temveč eden ključnih mehanizmov prerazporejanja denarja iz iger na srečo v šport. Za leto 2026 bo razdelila rekordnih približno 14,5 milijona evrov, leto prej okoli 13,6 milijona (vir), kar so najvišji zneski v njeni zgodovini. Denar se namenja vrhunskemu športu, infrastrukturi, mladinskim programom in tekmovalnim sistemom.

Za leto 2026 bo razdelila rekordnih približno 14,5 milijona evrov, leto prej okoli 13,6 milijona …

Toda prav te številke razkrivajo bistvo problema. Država se je odločila, da bo del financiranja športa sistemsko vezala na dejavnost, ki jo hkrati javno obravnava kot tveganje. S tem si je ustvarila finančno odvisnost od iger na srečo – in posledično interes, da te dejavnosti ne problematizira preveč.

---

Monopol kot darilo – in kot past

Športna loterija Slovenije in Loterija Slovenije imata koncesije, ki drugim ponudnikom praktično onemogočajo vstop na trg. Koncesijske dajatve iz iger na srečo se stekajo predvsem v Fundacijo za šport (FŠO) in Fundacijo za financiranje humanitarnih in invalidskih organizacij (FIHO).

Ker denar konča v športu in humanitarnosti, je omejevanje konkurence sprejemljivo.

Uradna razlaga je preprosta: ker denar konča v športu in humanitarnosti, je omejevanje konkurence sprejemljivo. A prav tu se vzpostavi nevaren precedens – ekonomski privilegij se opravičuje z delno dobrodelnostjo. V podobni logiki se pogosto razumejo tudi športne stave v Sloveniji, kjer se družbena sprejemljivost hitro preplete z argumenti “javne koristi”.

Ne ves denar seveda ne konča v športu ali pri invalidih. Del ostaja v sistemu, del se porabi za delovanje prirediteljev, del predstavlja dobiček. A moralni okvir je postavljen tako, da se o tem ne sprašujemo več. Sporočilo je jasno:

Če ne bi bilo iger na srečo, ne bi bilo denarja za šport.

---

Mednarodna primerjava: šport kot podpora, ne kot odkupnina

Primeri iz tujine kažejo, da takšna ureditev ni neizogibna.

V Veliki Britaniji je trg iger na srečo liberaliziran, financiranje športa pa je ločeno od stavnic in loterij. Šport se financira iz davkov in javnih proračunov, igre na srečo pa se obravnavajo kot tržna dejavnost, ki jo je treba regulirati – ne moralno opravičevati.

Skandinavske države sicer ohranjajo državne monopole, vendar jih utemeljujejo z zaščito prebivalstva in omejevanjem zasvojenosti, ne z nacionalnim športom ali simbolno redistribucijo. Cilj je jasno izrečen: zmanjševanje škode, ne financiranje medalj.

Ne gre ne za prosti trg ne za monopol, temveč za kompromis, v katerem se tveganje tolerira, ker služi navidez plemenitemu cilju.

Slovenski model je drugačen. Ne gre ne za liberalni trg ne za zaščitniški monopol, temveč za kompromis, v katerem se tveganje tolerira, ker služi simbolno plemenitemu cilju – in zato o njem redkeje govorimo kot o škodi, ki jo lahko povzroči normalizacija stav.

---

Zakaj to ni le proračunska nuja

Ključno vprašanje ni, ali šport potrebuje denar. To je samoumevno. Vprašanje je, zakaj mora biti ta denar vezan prav na igre na srečo – in zakaj se ta vez uporablja kot argument proti odprti razpravi.

Sistem implicitno sporoča:

Tvoja izguba ni problem, ker je družbeno koristna.

To je etično izjemno problematično. Moralno opravičevanje dejavnosti, ki dokazano povzroča škodo posameznikom in družinam, ne izgine zato, ker del prihodkov konča v javno priljubljenih dejavnostih. Delna dobrodelnost ne izniči sistemske škode. Podoben mit o “dolgoročnem plusu” pa se pogosto pojavlja tudi pri stavah – čeprav je dolgoročni zaslužek pri športnih stavah prej izjema kot pravilo.

---

Odprt trg kot tabu

Drugi, redko izrečen del razprave je še bolj neprijeten: odprt trg bi lahko športu prinesel več denarja, ne manj. Več ponudnikov pomeni več koncesij, več davkov, več konkurence in potencialno več sredstev za javne namene.

A ta možnost se skoraj ne omenja. Zakaj? Ker bi razbila osnovni mit, na katerem stoji sistem – da je monopol edini garant stabilnega financiranja športa.

---

Sklep

Denar, ki se iz iger na srečo preliva v šport prek Fundacije za šport, ni zgolj proračunska postavka. Je simbol politične odločitve, da se moralni kapital športa uporablja za zaščito ekonomske ureditve, ki bi v katerem koli drugem sektorju sprožila resno javno razpravo.

Dokler bomo igranje iger na srečo predstavljali kot družbeno koristno dejanje in monopol kot nujno zlo, se ne bomo pogovarjali o pravih vprašanjih: o škodi, o odgovornosti in o tem, ali bi bolj odprt sistem dejansko služil javnemu interesu bolje.