Osnova za praznovanje je pripadnost. Pogoj, da skupaj nekaj praznujemo, je, da skupaj v nekaj verjamemo. Da verjamemo v to, da smo del iste zgodbe, da enako gledamo na preteklost in si delimo vizijo za prihodnost.

Da lahko praznujemo, moramo verjeti v to, da smo del skupnosti oz. skupine s katero praznujemo, sicer to počnemo z dvojnim srcem .

Praznovanje se začne doma, v prostoru, kjer smo tisto, kar smo, kjer nihče ne pričakuje, da nosimo maske in kjer od nas nihče ne zahteva, da bi bili kdo drug. Doma, kjer iskreno in necenzurirano lahko povemo, kar si v resnici mislimo.

Kaj pa če bi imeli goste? Vsekakor bi najprej skušali prebiti led in ustvariti nekoliko bližine z majhnimi koraki, začenši z debato o vremenu, nadaljujoč s pohvalo kraškemu pršutu in goriškemu teranu, kjer pa se zatakne: eden pravi, da je vino najboljše, ker je slovensko, drugi, da zato, ker je to še vedno italijanska zemlja. Tudi mi imamo seveda svoje mnenje, a smo se znašli pred vprašanjem, ali bomo praznovali, ali izrazili svoje stališče.

Dejstvo je ,da so naši gostje sicer prijetni, tako za hiter klepet, a njihova stališča pretirano skrajna – namreč tudi če vsi popustimo, še ne pridemo skupaj.

V trenutku tišine, ko srknemo kozarec Malvazije iz Makarske, se zavemo, da sicer zelo dobro vino pijemo s trdim cmokom v grlu. Najbrž bo to posledica neprijetne situacije. Dobro je vino, prijeten čas, praznik, danes ni dela, ni skrbi, samo prijetna družba, dobra jed in vino. Kaj nam fali?

Imamo praznik, jed in vino,

imamo goste družbo fino

a nimamo spomina,

kjer si družba je edina.

Imamo veliko, a ključne stvari manjkajo. Bolje je človeku pri prazni mizi s prijateljem, kot s sovražnikom na fešti. Namreč za skupno veselje in praznovanje najprej potrebujemo iste vrednote, enoten pogled na preteklost in podobno vizijo za prihodnost. Tako pridemo do vprašanja, koliko variant praznika, dneva državnosti bi morali praznovati v Sloveniji, da bi bila ideja o tistem pravem praznovanju uresničljiva? Če naredimo korak dlje, se lahko vprašamo, koliko bi jih rabili slovenski kristjani? Verjetno bi lahko kar nekaj časa delili ne glede na smer, a bi nas to pripeljalo v pogrevanje starih zamer in konfliktov, ki bi jih morali razrešiti ob svojem času, a jih pač nismo. Ob pogledu na potek dogodkov se tudi zdi, da bo ta projekt počakal na naslednje generacije nekako tako kot dediščina, ki je prvi generaciji v pogubo, drugi v spotiko, tretje pa ni, ali pa je že itak vse propadlo ta čas.

Država, ki ni država vseh Slovencev, ni vredna praznovanja. Ali pa moramo praznovati na drugačen način. Ne zato, ker smo enotni, torej z zavedanjem različnih pogledov, ne zaradi iste vizije, ampak preprosto zaradi tistega, kar nas kljub vsem povezuje.

Tako dom, kot državo si moramo deliti in tisti, ki sobivajo so s tem prisiljeni iskati dialog kljub nasprotjem in sprejemati kompromise kljub navideznim nesmislom. Namreč zgolj zato, ker imamo svojo državo, lahko razmišljamo o tem, kako in s kom bomo praznovali in ravno zato se sploh lahko sprašujemo o tem, ali smo si enotni. K sreči pa je ta država dovolj svobodna, da nam omogoča, da izbiramo s kom in kako bomo praznovali naš praznik. Državo si namreč v vsakem primeru delijo tisti, ki imajo prav in tisti, ki se motijo. Pošteni in nepošteni, bogati in revni, celo levi in desni.