Zakaj pred referendumom vsi prepričujejo, nihče pa ne sprašuje?

Če je res, da nam je Bog dal ena usta, da govorimo, je res tudi, da nam je dal dvoje ušes, da poslušamo. A kljub temu ljudje veliko raje govorimo, kot poslušamo.

Ob vsakem referendumu, nekoliko manj ob volitvah, se na družbenih omrežjih začnejo vrstiti osebne izpovedi, pogledi in mnenja posameznikov, ki želijo, da svet prebere njihovo stališče. Verjamejo, da bo tako lahko sprejel informirano – torej pravo – odločitev.

Čeprav so mnoga mnenja dobro utemeljena in pogosto prinašajo nove, edinstvene informacije, je pri tem pojavu zanimivo predvsem razmišljanje v ozadju: ideja posameznika, da mora javno izraziti svoje mnenje in spodbuditi druge k (enakemu) razmišljanju.

Zanimivo je, da vsi vedo in »pridigajo«, kako glasovati, nihče pa za mnenje ne prosi. To je danes še toliko bolj očitno v času digitalnih mehurčkov, o katerih podrobno pišemo v članku Digitalni mehurček: kako nas algoritmi ločujejo od resničnosti.

Kako bi bilo, če bi se namesto trditev pojavljala vprašanja v smislu: »Hej, takole o tem razmišljam, takole pa nameravam glasovati. Ali se motim?« Takšno vprašanje bi bilo na aktualno temo verjetno še bolj viralno, hkrati pa bi bilo tudi učinkovitejši temelj za prepričevanje, saj vprašanje sproži razmišljanje, ne pa odpora. Podobno dinamiko opisujemo tudi v članku Kako nas oglasi pritegnejo in prepričajo.

Vprašanje, ki se pri tem pojavi, pa je: zakaj mnogi čutijo potrebo, da javno objavljajo svoja stališča? Kaj je sprožilec, kakšen je motiv in kakšen je dejanski učinek takih objav? To je še toliko pomembnejše v času, ko razpravljamo o vplivu javnih osebnosti, kar obravnavamo v vsebini Ali lahko vplivneži odločijo volitve?.

Ko pogledamo ta pojav nekoliko globlje, postane jasno, da zaganjanje osebnih manifestov ob političnih dogodkih ni naključje in tudi ne le posledica racionalnega premisleka. Gre za kombinacijo psiholoških vzorcev, družbenega pritiska in logike digitalnih platform, ki nagrajujejo samozavestne trditve in kaznujejo dvom. In čeprav bi bila vprašanja boljša podlaga za dialog, večina še vedno raje deli trditve. Zakaj? Tu se začne zanimivo ozadje: motivi za javno izražanje imajo pogosto manj opraviti z vsebino mnenja in veliko več z identiteto, statusom in pripadnostjo. S tem se posredno povezuje tudi fenomen oglasne slepote, opisan v članku Oglasna slepota in boj za pozornost.

Čeprav se zdi, da ljudje na družbenih omrežjih objavljajo svoja stališča zato, ker imajo nekaj nujnega povedati, raziskave kažejo nekaj drugega: motiv pogosto ni vsebina, temveč identiteta. Harvard Business Review že desetletja opozarja, da deljenje mnenj, informacij ali priporočil temelji predvsem na psiholoških potrebah posameznika. Klasična analiza motivov za deljenje (Dichter, HBR) je pokazala, da ljudje javno komunicirajo zato, da utrdijo samopodobo, izrazijo pripadnost in pokažejo, da razumejo svet okoli sebe. V sodobnejših člankih, kot je HBR-jev Why We’re So Hypocritical About Online Privacy, avtorji poudarjajo, da se ljudje na spletu pogosto razkrivamo bolj, kot bi želeli priznati – ne zato, ker bi bilo to racionalno, temveč zato, ker zasledovanje potrditve in občutek pomembnosti prevlada nad previdnostjo.

Temu pritrjuje sodobna psihologija. Študije samopredstavljanja (self-presentation theory) kažejo, da je vsako javno mnenje signal, s katerim posameznik drugim sporoča, kdo je – ali vsaj, kdo bi rad bil. Na družbenih omrežjih je ta učinek še močnejši, saj raziskave potrjujejo, da deljenje mnenj krepi občutek pripadnosti skupini. Ljudje objavijo svoje stališče, četudi je nepopolno, ker s tem ne branijo argumenta, temveč socialno identiteto. Tudi napačne ali površne informacije se pogosto delijo iz istih razlogov: ker želi posameznik pokazati svojo moralno ali intelektualno pozicijo. Harvard Business School je v analizi deljenja lažnih novic ugotovila, da pri objavljanju pretehta “želja po tem, da dobro izgledamo”, ne pa skrb za resničnost. Status preseže točnost. Zanimivo je, da podobno logiko opisujemo tudi v članku Kako močno lahko legalno kritiziramo politike?.

Pomenljivo je tudi to, kar o motivih razkriva raziskava o “power motive”: ljudje z večjim občutkom potrebe po vplivu pogosteje delijo politične in moralne vsebine, ker jim objava mnenja daje vtis moči in nadzora. To pojasni fenomen, ki ga vidimo ob vsakem referendumu: množico trditev, malo vprašanj. Trditev je psihološki ščit, vprašanje pa priznanje dvoma. Vprašanje bi odprlo prostor za dialog, a trditev daje občutek moči, pripadnosti in samozavesti. Zato ljudje na omrežjih ne sprašujejo “ali se motim?”, ampak raje izrekajo “tako je prav”. Ne zato, ker bi bili prepričani – temveč zato, ker je javna objava mnenja način, kako si potrjujejo vlogo v skupini in legitimnost lastne identitete.

Na koncu se zato postavlja zelo preprosto vprašanje:

Ali bi nam bilo kot družbi bolje, če bi pogosteje vprašali in redkeje trdili?

Vprašanje odpre prostor, v katerem lahko oba sogovornika zadihata. Trditev pa prostor zapre in nas postavi na nasprotni strani, še preden sploh začnemo govoriti. Moč vprašanja ni v tem, da bi nas vodilo k enakemu razmišljanju, temveč da nas prisili k iskrenemu premisleku – tudi o lastnih slepih pegah.

V času, ko vsi poskušamo preglasiti drug drugega, je morda prav dvom tisti redki signal, ki bi lahko prinesel več jasnosti, kot si mislimo.

Morda je zato največji paradoks družbenih omrežij ta, da bi lahko postala prostor bolj razumne razprave – če bi imeli pogum, da včasih rečemo: »Takole razmišljam. Kaj pa ti?«