Zavod RS za zaposlovanje je junija objavil, da imamo najnižjo brezposelnost v samostojni Sloveniji – 42.398 registriranih oseb. A če se malo razgledamo okoli sebe, slika ni ravno optimistična.

Mladih, ki »nič ne delajo«, je povsod ogromno.

Delodajalci tarnajo, da »nihče noče delat«.

Po družbenih omrežjih pa ljudje ustvarjajo vsebine iz kavčev, sob, avtomobilov – brez redne službe, a tudi brez statusa iskalca zaposlitve.

Kje so torej vsi ti “zaposleni” ljudje? V resnici ti niso del statistične slike.

---

Kdo sploh šteje kot “brezposeln”?

Uradna številka brezposelnih temelji izključno na številu ljudi, prijavljenih na Zavodu za zaposlovanje. Če nisi prijavljen, nisi brezposeln – ne glede na to, ali imaš delo ali ne.
To pomeni, da:

• Prijavljen iskalec zaposlitve = brezposeln
• Oseba brez dela, ki ni prijavljena = ne šteje v statistiko
• S.p. z 0 € prihodka = uradno samozaposlen, torej »zaposlen«
• Mladi, ki delajo občasno na črno = nevidni za sistem

---

Zakaj se mnogi več ne prijavljajo na Zavod?

• Nimajo koristi – brez denarnega nadomestila je prijava mnogim breme.
• Ne verjamejo, da jim bo Zavod pomagal.
• Želijo delati “na svoje” – med freelancingom, TikTokom ali iskanjem idej pa se formalno ne opredelijo kot brezposelni.
• Bi morali biti na voljo za delo, kar pomeni, da se ne morejo “pollegalno preživljati” s svojimi stranskimi posli ali delom na črno.

Rezultat?
Ogromno ljudi dela, životari ali se preusmerja – a uradno ne obstajajo kot brezposelni.

---

“Vsi hočejo delat – samo ne za 900 evrov”

Delodajalci pogosto pravijo, da »nihče noče več delat«. V resnici:

• ljudje ne želijo več delat za minimalca, brez možnosti dopustov, napredovanja ali človeškega odnosa,
• mlajše generacije razumejo, da imajo izbiro – čeprav to pomeni negotovost, TikTok ali kratkoročne projekte,
• pri delu iščejo več kot zgolj plačo – fleksibilnost, vrednote, želijo ustvarjati nekaj, kar ima (višji) smisel.

---

Statistika brez konteksta = napačna slika

Rekordno nizka brezposelnost brez dodatne obrazložitve zveni optimistično. A ko pogledaš realno sliko, ugotoviš:

Ne živimo v času rekordne zaposlenosti. Živimo v času skrite brezposelnosti in prekarizacije.

Mnogi niso zaposleni, ampak samo niso več vidni.

---

Kaj bi morala statistika meriti?

Namesto vprašanja “Koliko je prijavljenih brezposelnih?”, bi moralo biti bolj relevantno:

• Koliko ljudi živi brez rednega prihodka?
• Koliko jih ima prekarno, občasno ali neplačano delo?
• Koliko jih želi delati, a nima pogojev (zdravje, otroci, diskriminacija)?
• Koliko jih sistem potisne ven?

---

Zaključek

Podatki so eno, realnost pa drugo. Številka 42.398 brezposelnih pove samo to, koliko ljudi je še ostalo v sistemu. Ne pove pa, koliko jih je z sistema obupalo. In prav te bi bilo treba vprašati, kako v resnici izgleda trg dela v Sloveniji.

Če boš naslednjič slišal, da imamo rekordno nizko brezposelnost – pomisli:

“Ali živimo v družbi brez brezposelnih – ali samo v družbi brez prijavljenih na zavod?”

---

Delite ta članek, če se tudi vi sprašujete, kam so izginili vsi, ki “nič ne delajo” – in zakaj jih statistika več ne šteje. Ali pa komentirajte in povejte svoje mnenje.