Kilian Jornet. Ime, ki v svetu gorskega teka pomeni skoraj isto kot gore same. Eden najboljših vseh časov, asket, romantik, človek, ki je vedno tekel proti uri – in proti logiki trga. Prav zato je njegov nedavni zapis na osebni spletni strani v trail skupnosti sprožil precej več kot le nekaj všečkov.

Njegovo sporočilo je jasno in neprijetno: gorski tek se spreminja – in ne nujno na bolje. Šport, ki je zrasel iz lokalnih skupnosti in ljubezni do gora, vse bolj postaja drag, zaprt in elitističen. Olimpijske sanje? Po Jornetovem mnenju so lahko celo nevarne.

Ko so bili gorski tekači še otroci iz hribov

Prvi “pravi” gorski tekači niso imeli startnih številk, sponzorjev ali merilnikov moči. Bili so hribovski otroci, ki so vsak dan premagovali kilometre poti do šole – pogosto peš, včasih v teku, ker je avtobus že speljal.

To niso bili trenirani športniki, ampak vsakodnevno utrjena telesa, ki so jih učitelji telovadbe občasno “odkrili” in poslali zmagovat na šolske krose. Ko so ceste, prevozi in urbana logika prišli tudi v hribe, je ta naravni bazen izginil. Gorski tek je postal organiziran šport.

In danes? Po Jornetovem mnenju je sredi nove, še večje preobrazbe.

Od gornika do potrošnika

V zadnjih dvajsetih letih se je trail running iz lokalne dejavnosti razvil v globalni spektakel:

• množične prireditve,
• profesionalne ekipe,
• sponzorstva,
• medijsko pokrivanje,
• “ikonične” tekme z dolgo čakalno listo.

Toda rast ima svojo ceno – dobesedno.

Profil udeleženca se spreminja. Namesto lokalnih tekačev in gornikov vse pogosteje srečujemo starejše rekreativce z večjo kupno močjo, ki si lahko privoščijo celoten “trail paket”: startnino, opremo, potovanja, hotele, logistiko.

Jornet opozarja na dvig vstopnega praga:

• vstopnine na najbolj znanih ultrah dosegajo 300–500 evrov,
• obvezna oprema hitro preseže 500 evrov,
• dodajmo še potovanja, nastanitve in kvalifikacijske točke.

Trail running postaja cenovno vse bolj podoben triatlonu – športu, ki je že dolgo simbol elitizacije.

Ko veliki dogodki dušijo majhne tekme

Ta sprememba ne vpliva le na tekače, temveč tudi na organizatorje. Velike mednarodne prireditve ustvarjajo standarde, ki jih lokalne, klubske in društvene tekme težko dohajajo.

Zavarovanja, dovoljenja, varnostni protokoli, birokracija – vse to postaja breme, ki manjše prireditve potiska na rob ali jih preprosto izrine s koledarja.

In prav te tekme so bile desetletja srce traila.

Olimpijske igre: ena disciplina, en format, en problem

Jornet je posebej kritičen do ideje olimpijskega gorskega teka. Če bi trail prišel na olimpijski program, tam ne bi bilo prostora za raznolikost disciplin – za vzpone, kratke in dolge teke, tehnične trase, ultra preizkušnje.

Bil bi en sam format, prilagojen televiziji:
– krožna trasa,
– več krogov,
– veliko gledalcev na enem mestu,
– droni, kamere, spektakel.

To je logika MOK-a. In ravno ta logika, opozarja Jornet, je v nasprotju z duhom gorskega teka – s potmi od točke do točke, z divjino, samoto in nepredvidljivostjo.

Paradoks raznolikosti

Na vrhu športa je trail bolj raznolik kot kdajkoli prej. Afriški in azijski tekači zmagujejo na evropskih tekmah, konkurenca je globalna, raven izjemna.

A rekreativni del športa ostaja presenetljivo homogen. Mladi tekač brez finančnega zaledja mora:
– potovati,
– zbirati kvalifikacijske točke,
– se prijavljati na drage tekme,
– in vse to financirati sam.

Dostopnost, ki je bila nekoč temelj traila, postaja pogojena z denarjem.

Svetla izjema: ženske

Kljub ostri kritiki Jornet izpostavi pomemben pozitiven premik. Leta 1997 je bilo med udeleženci trail tekem le 13 % žensk. Danes jih je že okoli 46 %.

Skoraj polovica.

To vidi kot največji inkluzivni uspeh športa – dokaz, da se trail vsaj na ravni spola odpira in razvija v pravo smer.

Kam so izginile tehnične tekme?

Ena najbolj občutljivih točk Jornetovega zapisa je izginjanje tehnično zahtevnih tras. Ne gre za nostalgijo, temveč za sistemski problem:

• več tekačev pomeni več odgovornosti,
• več različnih izkušenj pomeni več varnostnih tveganj,
• organizatorji zato raje izbirajo lažje, manj izpostavljene trase.

»Demokratizacija športa je ustvarila paradoks glede varnosti,« pravi Jornet. Gore ostajajo, a tehnične linije izginjajo – ne zaradi terena, temveč zaradi logistike.

Rast da – a ne za vsako ceno

Trail running je danes močnejši, bolj prepoznaven in globalnejši kot kadarkoli prej. A po Jornetovem mnenju bo moral najti ravnotežje:

• med profesionalnostjo in dostopnostjo,
• med spektaklom in skupnostjo,
• med varnostjo in duhom gorništva.

Če bo sledil zgolj logiki trga, bo izgubil tisto, zaradi česar je sploh nastal: neposrednost, pristnost in globoko povezanost z naravo.