Velika noč ima v Sloveniji zelo konkreten vonj. Po dimu, po šunki, po potici, po hrenu, ki ti stopi v nos še preden sploh sedeš za mizo. Miza je polna, krožniki se šibijo, hladilnik je nabit. In ljudje so skupaj?

Če bi nekdo opazoval veliko noč samo skozi naše domove, bi težko uganil, da gre za enega najpomembnejših krščanskih praznikov. Prej bi pomislil, da gre za pomladanske koline.

Pogosto beremo, da smo praznike “izpraznili”, da smo izgubili stik z bistvom, da je ostala le še zunanjost. Ampak če malo bolje pogledamo evangelij, opazimo nekaj presenetljivega: tudi tam se veliko stvari zgodi prav za mizo.

Jezus ne deluje samo v templjih ali na hribih. Velikokrat sedi z ljudmi. Jé z njimi. Lomi kruh. Pije vino. Zadnja večerja – eden najbolj bistvenih trenutkov krščanstva – se ne zgodi v tišini ali samoti, ampak v skupnosti, ob jedi. Tudi po vstajenju ga učenci prepoznajo prav v trenutku, ko lomi kruh.

Kot da je bila hrana vedno več kot samo hrana, način, kako se ljudje povežejo. Pa je še tako? Ali še imamo sposobnost, da v teh preprostih stvareh sploh še vidimo pomen?

Ob praznovanju Velike noči lahko naletimo na dve realnosti. Eno je ideja, drugo njena realizacija. Prva je cerkev – obredi, simboli, besede, druga je praznovanje – miza, družina, hrana, … Med obema pa lahko hitro zazeva praznina.

Včasih je bila miza prostor skupnosti. Ne samo ožje družine, ampak širšega kroga ljudi. Ljudje so se obiskovali, sedeli skupaj, si delili čas, ne samo hrane. Danes pa živimo vsak v svojem ritmu, vsak v svojem prostoru, pogosto tudi vsak v svojem svetu. Včasih je bilo življenje drugačno. Ljudje so potrebovali drug drugega. Ob izrednih situacijah, kot so bile poplave, ali pa vetrolom, ljudje hitro spoznamo svojo majhnost in nemoč. Takrat se pokaže, da je za življenje potrebna skupnost. Skupnost družine in skupnost vasi. Stari ljudje to poznajo in razumejo, medtem ko mlajše generacije o tem nimajo pojma. Ker so bolj samozadostne in učinkovite?

In potem pride praznik.

Miza je polna. Hrane je več kot dovolj. A skupnosti, ki naj bi tej mizi dala smisel, pogosto ni več. Ostanejo posamezniki, ki se za nekaj ur zberejo – potem pa se vsak vrne nazaj v svoj vsakdan. Kar je skupnega, je morda socialno omrežje, na katerem delijo slike obloženih miz, ali pa IP naprav ljudi, ki sedijo za mizo.

Miza je več kot le kos pohištva. Je tudi pregrada. Nekaj, kar ljudi loči – in jih hkrati zadrži skupaj.

Francoski filozof Fabrice Hadjadj je nekje zapisal, da je miza več kot le kos pohištva. Je tudi pregrada. Nekaj, kar ljudi loči – in jih hkrati zadrži skupaj. Ko sedimo za mizo (table), si ne moremo kar tako skočiti v lase. Nekaj nas ustavi. Prisili nas, da ostanemo. Da se pogledamo. Da govorimo. Nadomešča pa jo tablica (tablette), ki ima enak koren, a žal ne tudi enake funkcionalnosti.

Miza tako ni samo prostor obedovanja. Je tudi mesto, kjer se zbliževanje sploh lahko dogaja. A fizično zbliževanje ni dovolj. Potrebna je tudi naša pozornost.

Kakšen smisel ima potem obložena miza? Če miza (s hrano) ni več most med ljudmi, ampak samo še navada, potem izgubi svojo vlogo. Ostane le še ritual brez vsebine. Nekaj, kar ponavljamo, ker smo tako navajeni. In mogoče je prav tukaj največja razdalja od tistega, kar naj bi velika noč bila. Ne v tem, koliko pojemo. Ampak v tem, da ne znamo več zares biti skupaj. Če je Jezus lomil kruh zato, da bi ljudi povezal, potem danes kruh ostaja – povezava pa izginja. Kruh ni več dovolj.

Vprašanje, ki ga velika noč odpira veliko bolj kot katerokoli drugo:

Ne, kaj imamo na mizi, ampak kako in zakaj naj za njo sedimo? Če miza (s hrano) ni več most med ljudmi, ampak samo še navada, potem izgubi svojo vlogo. Ostane le še ritual brez vsebine. Nekaj, kar ponavljamo po dolžnosti.

Če je Jezus lomil kruh zato, da bi ljudi povezal, potem danes kruh ostaja – povezava pa izginja. Kruh ni več dovolj.

Mogoče pa problem sploh ni v tem, da smo nekaj izgubili, ampak v tem, da smo se samo približali neki skrajni obliki svobode, samozadostnosti in učinkovitosti, kjer potrpežljivo druženje, ki zahteva potrpljenje nima več mesta.

Človek, ki nikogar ne potrebuje več.

Za varnost poskrbijo institucije. Za pogovor aplikacije. Za zabavo algoritmi, ki nas poznajo bolje kot lastna žena. Vse, kar je bilo nekoč prepleteno z odnosi, se danes lahko odvija brez njih.

In tukaj se odpre neprijetno vprašanje.

Če človek ne potrebuje več drugega človeka – kaj potem sploh še pomeni skupnost?

Klasična teologija razume človeka kot bitje odnosa. Kot nekoga, ki se ne more uresničiti sam, ampak šele v odnosu – do drugega, do skupnosti, do Boga. Judovski filozof Martin Buber je to izrazil preprosto:

“Človek postane jaz šele skozi ti.”

Lomljenje kruha ni bilo zgolj dejanje, ampak razkritje te resnice: da življenje ni nekaj, kar posedujemo, ampak nekaj, kar delimo.

Danes živimo, kot da to ne velja več. Kot da je odnos izbira, ne pa pogoj. Kot da je drugi človek dodatek – ne pa nujnost.

V takem svetu miza izgubi svoj pomen. Postane relikt časa, ko je bil drugi človek še potreben. Ko si moral sedeti z njim, ga poslušati, ga prenašati – in se ob tem tudi sam oblikovati. Danes tega ni več treba.

In prav tu se morda skriva najgloblja razdalja od velikonočnega sporočila. Ne v tem, da ne razumemo simbolov. Ampak v tem, da ne živimo več resničnosti, ki jih ti simboli predpostavljajo. Zato vprašanje ni več samo, zakaj nimamo skupnosti. Vprašanje je, ali smo še sploh sposobni živeti tako, da bi bila skupnost nujna.

Velika noč govori o vstajenju. O novem začetku. A vstajenje ni samo obljuba, ampak tudi izziv. Pomeni vrnitev v odnos. In prav to je danes najtežje. Mogoče težava ni v tem, da smo pozabili, kako sedeti za isto mizo. Mogoče je težava v tem, da smo ugotovili, da nam tega sploh ni več treba.