Smrt iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja po skupnih ameriško-izraelskih napadih pomeni največji politični pretres v Iranu po islamski revoluciji leta 1979. Dogodek, ki je bil še pred tedni skoraj nepredstavljiv, odpira vprašanje, ali se Bližnji vzhod približuje novi stabilnosti ali novemu obdobju razpada.

Iran ni zgolj ena izmed držav v regiji. Je ideološko, vojaško in energetsko vozlišče, ki je desetletja oblikovalo razmerja moči od Libanona do Jemna.

Zato smrt enega človeka ne pomeni le menjave oblasti. Lahko pomeni konec ene ideje.

Konec modela “odpora namesto integracije”?

Od leta 1979 je iranski režim gradil strategijo vpliva prek milic in posredniških sil v Siriji, Libanonu, Iraku in Jemnu. Ta model je temeljil na logiki odpora proti Zahodu in Izraelu ter na širjenju vpliva prek sektaških razpok v arabskem svetu.

Zadnji dve leti vojaških udarov na iranske interese so že oslabila to arhitekturo. Padec Assadovega režima v Siriji in oslabitev Hezbollaha v Libanonu sta spremenila regionalno dinamiko. Smrt Hameneja to dinamiko še pospešuje.

Vprašanje je, ali bo Iran nadaljeval to pot konfrontacije ali pa bo vstopil v fazo preoblikovanja – v nekakšno “Islamsko republiko 2.0”, ki bi bila manj ideološko agresivna in bolj pragmatična.

Iran med demokracijo in razpadom

Velik del iranske družbe je dolgo kazal prozahodne težnje. Protesti v zadnjih letih so bili usmerjeni proti represiji, korupciji in gospodarskemu zlomu. Iranska valuta je v prostem padu, sankcije dušijo gospodarstvo, mladi bežijo iz države.

Toda Bližnji vzhod ima svojo zakonitost: padec avtoritarnega režima pogosto ne prinese demokracije, temveč kaos.

Perzijci predstavljajo približno 60 odstotkov prebivalstva. Preostanek sestavljajo Azeri, Kurdi, Arabci, Baloči in druge skupine, ki imajo zgodovinske in etnične povezave zunaj Irana. V primeru dolgotrajne destabilizacije bi se lahko odprlo vprašanje teritorialne enotnosti države.

Razpad Irana bi pomenil geopolitični šok z globalnimi posledicami.

Kdo si lahko privošči dolgo vojno?

Približno 20 odstotkov svetovne trgovine z nafto poteka skozi Hormuško ožino. Iran je pomemben izvoznik, večino izvoza pa kupuje Kitajska.

Približno 20 odstotkov svetovne trgovine z nafto poteka skozi Hormuško ožino.

Vsak scenarij destabilizacije ali zaprtja ožine bi lahko ceno nafte potisnil proti 150 dolarjem za sod. To bi povzročilo nov inflacijski val v Evropi in ZDA, kjer so volivci že občutljivi na energetske šoke.

Zato konec konflikta ne bo določen samo na bojišču, temveč tudi na trgih.

Če bodo finančni trgi začeli kazati znake panike, se bo pritisk na hitro diplomatsko rešitev močno povečal – ne glede na ideološke cilje.

Notranjepolitične posledice v ZDA in Izraelu

Vojna z Iranom ima tudi izrazite notranjepolitične dimenzije.

V Združenih državah si administracija ne more privoščiti dolgotrajnega konflikta, ki bi se pred volitvami spremenil v “nov Irak”. Pojem “quagmire” je politično smrtonosen.

V Izraelu pa bi vojaški uspeh proti Iranu lahko okrepil pozicijo Benjamina Netanjahuja. A hkrati bi se odprlo vprašanje, ali bo tak uspeh preveden v diplomacijo ali pa v nadaljnjo radikalizacijo notranje politike in širitev nadzora nad Zahodnim bregom.

Morebitna oslabitev ali transformacija Irana bi lahko ustvarila pogoje za širšo regionalno normalizacijo odnosov – vendar le, če bi izraelsko-palestinsko vprašanje dobilo realno politično rešitev.

Najbolj “plastičen” trenutek po letu 1979

Bližnji vzhod je znan po tem, da nasprotujoči si scenariji obstajajo hkrati.

Možna je demokratizacija Irana. Možna je stabilizirana avtoritarna tranzicija. Možen je razpad države. Možna je nova regionalna integracija. Možen je tudi nov krog dolgotrajne nestabilnosti…

Smrt Hameneja je odprla okno, a zgodovina regije kaže, da praznina oblasti ne ostane dolgo prazna.