Bosonoga obutev je v zadnjih letih iz nišnega trenda prerasla v resno temo razprav med rekreativci, športniki in zdravstvenimi strokovnjaki. A vprašanje ostaja: ali gre le za modno muho ali ima bosonoga obutev tudi znanstveno podlago? Odgovor ponuja ena najbolj citiranih raziskav na tem področju, ki je nastala na – Harvardu.

Kaj so pravzaprav raziskovali na Harvardu?

Raziskavo je vodil profesor Daniel E. Lieberman, evolucijski biolog s Harvarda, skupaj s svojo raziskovalno ekipo. Njihov cilj je bil preprost, a drzen: ugotoviti, kako se človeško telo naravno giblje, ko ni omejeno s sodobno obutvijo.

V študiji, objavljeni v prestižni znanstveni reviji Nature, so primerjali:

• ljudi, ki tečejo bosonogi ali v minimalni obutvi,
• z ljudmi, ki tečejo v klasičnih tekaških copatih z debelim podplatom.

Raziskava je vključevala tako zahodne tekače kot pripadnike ljudstev, kjer je bosonogi tek še vedno del vsakdana.

Ključna ugotovitev

Najbolj presenetljiva ugotovitev raziskave ni bila hitrost ali vzdržljivost, temveč način pristajanja stopala ob tla.

• Tekači v klasičnih tekaških copatih skoraj vedno pristanejo na peti (t. i. heel strike).
• Bosonogi tekači pa večinoma pristanejo na sprednjem ali srednjem delu stopala (forefoot ali midfoot strike).

Zakaj je to pomembno?
Pristanek na peti povzroča izrazit udarni sunek, ki se prenese skozi gležnje, kolena in kolke. Debel podplat sicer ublaži občutek udarca, ne pa tudi sile, ki deluje na telo.

Bosonogi tek pa ta udarec naravno omili – stopalo, gleženj in mečne mišice delujejo kot vzmet.

Manj udarnih sil, bolj naravno gibanje

Raziskava je pokazala, da bosonogi tekači:

• ustvarjajo manjše udarne sile,
• uporabljajo več mišične kontrole stopala in gležnja,
• tečejo v bolj pokončni in uravnoteženi drži.

Pomembno je poudariti: študija ni trdila, da je bosonogi tek avtomatično boljši ali popolnoma varen za vsakogar. Je pa jasno pokazala, da je človeško stopalo evolucijsko prilagojeno gibanju brez debele, strukturirane obutve.

Kaj to pomeni za vsakdanjo hojo – ne le za tek?

Čeprav se raziskava osredotoča na tek, ima njene ugotovitve širši pomen. Hoja v sodobni obutvi s trdim podplatom, dvignjeno peto in ozkim sprednjim delom stopalo:

• omejuje naravno gibanje prstov,
• slabi mišice stopala,
• spreminja telesno držo.

Bosonoga obutev skuša to popraviti z:

• ravnim podplatom (brez višinske razlike med peto in prsti),
• širokim prostorom za prste,
• tankim, prožnim podplatom, ki omogoča zaznavanje podlage.

Gre torej za kompromis med popolno bosonogostjo in zaščito stopala pred mrazom, ostrimi predmeti in urbanim okoljem.

Zakaj bosonoga obutev ni za vsakogar – vsaj ne takoj

Harvardska raziskava pogosto služi kot argument za prehod na bosonogo obutev, a tudi sam profesor Lieberman opozarja: prehod mora biti postopen.

Stopala, ki so desetletja navajena opore, blaženja in rigidnosti, potrebujejo čas, da:

• okrepijo mišice,
• izboljšajo gibljivost,
• prilagodijo vezi in kite.

Prehiter prehod lahko vodi v bolečine ali poškodbe – ne zato, ker bi bila bosonoga obutev “slaba”, ampak ker telo ni pripravljeno.

Zakaj bosonoga obutev?

Harvardova študija ni rekla, da moramo vsi hoditi in teči bosonogi. Je pa jasno pokazala nekaj ključnega:
naše telo ni bilo zasnovano za to, kako danes večinoma hodimo in tečemo.

Bosonoga obutev odpira vprašanje, ali bi bilo smiselno stopalom vsaj delno vrniti njihovo naravno funkcijo – več gibanja, več zaznavanja in več sodelovanja pri gibanju celega telesa.

Morda to ni rešitev za vse. Je pa vsekakor povabilo k razmisleku:
ali stopalom dovolimo delati to, za kar so bila ustvarjena?