Odločitev vlade, da je izplačilo božičnice oziroma t. i. zimskega regresa postalo obvezno, je okoli 20. novembra povzročila precejšnjo zmedo in nejevoljo med delodajalci, o čemer smo tudi že pisali v članku Obvezna božičnica – Več stroškov, manj prihodnosti. Mnogi direktorji so bili šokirani, saj je iz vladne komunikacije izhajal vtis, da bi morala podjetja božičnico izplačati za celotno leto, čeprav je bil zakon sprejet tik pred koncem leta.

Na to dilemo se je odzval davčni strokovnjak Ivan Simič, ki opozarja na temeljno ustavno načelo:

zakon ne more učinkovati za nazaj.

---

Ali gre za retroaktivnost?

Po Simičevem mnenju je treba jasno ločiti dve stvari:

• od kdaj zakon velja, in
• za katero obdobje lahko ustvarja obveznosti.

Zakon, ki določa obvezno izplačilo božičnice, je bil sprejet in je začel veljati okoli 20. novembra. To pomeni:

• zakon lahko velja od tega dne dalje,
• ne more pa ustvarjati obveznosti za obdobje pred tem datumom.

Z drugimi besedami:

Podjetja ne morejo biti dolžna izplačati božičnice za obdobje od 1. januarja do uveljavitve zakona, saj bi to pomenilo nedopustno retroaktivno uporabo zakona.

---

Kaj to pomeni v praksi?

Po razlagi Ivana Simiča bi bila dopustna zgolj ena možnost:

• izplačilo božičnice sorazmerno za obdobje,
• od dneva uveljavitve zakona (20. 11.) do 31. 12..

To pomeni, da:

• obveznost za celotno leto ne obstaja,
• morebitna obveznost lahko nastane le za zadnjih nekaj tednov leta.

Takšna razlaga po Simičevem mnenju sledi tako ustavnim načelom kot tudi ustaljeni sodni praksi.

---

Primer iz sodne prakse: ko je Ustavno sodišče poseglo v zakon

Simič kot dodaten argument navaja primer Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (ZDDDČPNO).

Ustavno sodišče je v tem primeru razveljavilo 12. člen zakona, saj zakonodajalec ni ustrezno utemeljil povratnega učinkovanja zakona.

V odločbi je zapisalo jasno načelo:

»Zakonodajalec mora razloge za povratno učinkovanje zakona posebej tehtno utemeljiti. Ni dovolj, da izkaže, da zakon na splošno zasleduje javno korist, temveč mora izkazati posebno javno korist, ki upravičuje prav povratno učinkovanje zakonske določbe.«

Ustavno sodišče je dodatno poudarilo, da cilj, kot je:

»da bi slabi managerji ostali brez neupravičenih nagrad«,

ne more upravičiti retroaktivne davčne obremenitve, saj:

• tak cilj ne more vplivati na že izvršena ravnanja,
• temveč pomeni zgolj naknadno pravno vrednotenje, kar v davčnem pravu ni ustavno dopustno.

---

Sporočilo za aktualni primer božičnice

Po mnenju Ivana Simiča je sporočilo te ustavnosodne prakse jasno:

• če bi zakon o obvezni božičnici učinkoval za celotno leto, bi šlo za ustavno sporno retroaktivnost,
• zakonodajalec za tak poseg ni izkazal posebne javne koristi,
• zato je dopustna zgolj uporaba zakona od dneva njegove uveljavitve dalje.

---

Zaključek

Razprava o obvezni božičnici ni le finančno, temveč predvsem pravno vprašanje. Kot opozarja Ivan Simič, vlada ne more z zakonom posegati v že zaključena obdobja in za nazaj nalagati novih obveznosti.

Če bo zakon obstal, bo njegova uporaba po ustavno skladni razlagi možna le za čas po njegovi uveljavitvi, ne pa za celotno leto, kot so sprva razumeli številni delodajalci.