Naš svet ni resničen. Je digitalni mehurček, ki ga ustvarjajo algoritmi. Algoritmi niso sami po sebi slabi, nam pa z vedno večjo vpletenostjo v naša življenja odpirajo vprašanja in izzive, ki jih moramo reševati. V nadaljevanju si preberite informativno-subjektivni pogled na pozitivne in negativne plati t.i. filter bubbles oz. informacijskih mehurčkov, v katerih živimo navidezno informirani ljudje 21. (digitalnega) stoletja.

Živimo v personaliziranem, ne objektivnem svetu

Naši dostopi so neomejeni. V hipu lahko komuniciramo z nekom iz Avstralije. V nekaj dneh lahko na dom prejmemo izdelek, ki smo ga naročili iz Mehike. V hipu lahko dostopamo do povzetka knjige s 500 stranmi ali celo ustvarimo prevod besedila iz kitajščine, v vsakem trenutku lahko dostopamo do najnovejših informacij, ki pa to niso.

Niso problem informacije, ki nam jih servirajo, problem so tiste, ki jih ne servirajo

Problem zaprtosti uporabnika v mehurčke sicer ni ta, da bi prejemal informacije, ki niso resnične. Problem je, da si ustvarja napačno sliko tega, kaj je celota, kaj je objektivno in kaj subjektivno. Slednje je izhodišče za velik razkorak med mnenji posameznikov. Hkrati pa mnoge pelje v še bolj skrajno stališče do tematik, ki ga zanimajo.

Stranski učinki algoritmov

V nadaljevanju nekaj aktualnih primerov, ki kažejo na pojav “stranskih učinkov” pri uporabi “algoritmov priporočanja”, ki razvrščajo in priporočajo vsebine glede na naše vedenje.

Gre za algoritme, ki spremljajo, kaj klikamo, gledamo, beremo, koliko časa ostanemo pri določeni vsebini – nato pa nam prikazujejo podobne vsebine, ki naj bi nas še bolj pritegnile.
Njihov cilj je preprost: zadržati našo pozornost. A pri tem nehote ustvarjajo digitalne mehurčke – zaprte informacijske kroge, kjer se potrjujejo naša prepričanja, druge perspektive pa izginejo iz vidnega polja. (vir)

1. TikTok – ameriške volitve 2024:
Uporabniki so videli le vsebine, ki so napovedovale zmago Kamale Harris. Po zmagi Trumpa so bili šokirani – njihov mehurček jim je prikazoval le eno realnost. (vir)

2. YouTube – teorije zarote:
Algoritem hitro povezuje videe o cepivih z ekstremnejšimi vsebinami. Gledalec se z vsakim klikom pogreza globlje v dezinformacije. Čeprav so nekatere informacije o zarotah o cepljenju lahko resnične, se uporabniku prikazujejo vedno bolj skrajne in šokantne informacije, ki pa niso resnične.

3. X (bivši Twitter) – politična polarizacija:
Desni uporabniki vidijo skoraj izključno desne vsebine, levi le leve. Vsaka stran živi v svojem informacijskem svetu.

4. TikTok – vsebine za otroke:
Otroci, ki pokažejo zanimanje za temo tesnobe ali samopoškodovanja, v nekaj minutah začnejo prejemati vedno bolj škodljive videe. (vir)

5. Google Search – personalizirani rezultati:
Za isto ključno besedo dva uporabnika prejmeta povsem različne rezultate – odvisno od preteklih klikov in zanimanj.

Filter bubbles vs. mainstream media

Nujno je, da se mnenja krešejo. Nujno je, da preberemo stališče nekoga, ki misli drugače kot mi. Le tako lahko postavimo prava vprašanja, pretresemo lastna prepričanja, jih po potrebi korigiramo – in predvsem dobimo vpogled v to, kako razmišljajo drugi.

Ravno v stiku z drugačnostjo se oblikuje širina. Ne v potrditvah, temveč v soočenjih.

Po drugi strani pa opažamo, da so – zlasti v zahodnem svetu – medijsko prisotna predvsem ena sama vrsta mnenj, medtem ko so druga, pogosto kontrastna stališča, potisnjena na rob. Težko dobijo prostor, še težje razpravo.

V takem okolju se mnogi odmaknejo. Ne zato, ker jih teme ne bi zanimale, ampak ker jih ponavljanje istih tez dolgočasi.

Po razgled je treba v bunker

Mnogi se odmaknejo od branja mnenj levičarjev, ki jim dajejo prostor zahodni mediji. Sploh v Sloveniji je tako – Delo, Dnevnik, Večer, 24ur, RTV SLO … vsi govorijo isto. Vsi zagovarjajo Palestino, vsi podpirajo Ukrajino, vsi so bili za cepljenje, vsi so bili navdušeni nad Kamalo …

Ne govorimo o tem, kaj je prav in kaj narobe. Samo to:
če je nekdo mnenja, da je Zelenski mafijozo, da ima Putin razloge za to, kar počne;
če nekdo meni, da Palestinci s svojo nataliteto bijejo bitko za muslimansko Palestino, hkrati pa postavljajo topove ob šole in bolnišnice, iz katerih streljajo na Izrael;
če nekdo misli, da cepiva povzročajo preveč škode in premalo koristi …

Kaj naj bere?
Kateri medij – razen tistih v “mehurčkih” – sploh ponudi drugačen pogled? Kje je prostor za drugo mnenje, ne da te že vnaprej označijo za skrajneža?

Če moramo v bunker, da sploh vidimo drugačno mnenje, potem to ni več odprta družba, ampak prostor z jasnimi ideološkimi stenami.

… In če ven vodi samo en izhod, potem to ni več dialog, ampak ampak sistem, kjer poslušaš in molčiš.