Slovenija se v letu 2025 ponovno spopada z izzivom, ki ga večina držav EU še ni uspela zadovoljivo rešiti: kako pošteno, učinkovito in izvedljivo obdavčiti kriptovalute. Tokratni predlog Ministrstva za finance prinaša klasično, a težko izvedljivo rešitev: 25-odstotni davek na kapitalski dobiček. Toda v ozadju obstaja alternativa, ki je že skoraj zaživela – a so jo politične okoliščine pokopale, še preden je sploh dobila priložnost.

Gre za zavrnjeni predlog SDS iz leta 2021, ki je predvideval 5-odstotno obdavčitev vnovčenja, oprostitev do 10.000 evrov letno in skoraj popolno administrativno enostavnost. Zakon je bil javno usklajevan, podprt s strani davčnih strokovnjakov in razmeroma hitro izvedljiv. A politična menjava oblasti ga je pospravila v predal.

Kateri pristop je boljši? Enega bi lahko opisali kot pravniško čist, a nepraktičen, drugega pa kot poenostavljen, a za nekatere preveč radikalen. Eden zahteva natančno sledenje vsaki transakciji v zapletenem ekosistemu decentraliziranih borz. Drugi preprosto obdavči to, kar je vidno – vnovčeni znesek. Eden favorizira večji nadzor, drugi spodbuja zaupanje in sodelovanje.

V komentarju Ivana Simiča je jasno izražena frustracija nad dejstvom, da je Slovenija pripravljena obdavčiti 10.000 majhnih transakcij, a ne pripravljena investirati v razumljivo, digitalno rešitev za poročanje. Tu se porodi vprašanje, ali davčni sistem ustvarjamo za ljudi – ali pa zgolj za izbrane interpretatorje zakonodaje.

Če naj Slovenija ostane relevantna kot fintech destinacija in hkrati zaščiti svoj proračun, bo morala poiskati tretjo pot. Takšno, ki bo pravična, jasna in predvsem – izvedljiva. Vsaka obdavčitev, ki temelji na teoriji, a se v praksi spremeni v administrativno nočno moro, dolgoročno izgublja bitko za legitimnost.