V Sloveniji je danes približno 1,69 milijona volilnih upravičencev. Med njimi največjo in najbolj disciplinirano volilno skupino predstavljajo upokojenci, sledijo jim zaposleni v javnem sektorju – skupini, katerih dohodek je neposredno vezan na proračun. Podjetniki in gospodarstvo, ki ustvarjamo glavnino javnih prihodkov, smo v tej aritmetiki številčno manjšina.

Zato ni presenetljivo, da se ob razmisleku o delovanju družbe vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali pojem demokracija še ustrezno opisuje realnost odločanja. Ko podjetniki analiziramo posledice, pridemo do preprostega zaključka: volilno pravico imamo, volilnega vpliva pa ne. Ob tem se je legitimno vprašati, ali je tak sistem res usklajen s cilji gospodarske rasti, konkurenčnosti in višjega BDP.

Podjetniki imamo volilno pravico, ki jo preglasijo javni sektor in upokojenci

Takšna razmerja niso naključna. Politika se povsod po svetu odziva na tiste skupine, ki so številčne, disciplinirane in zanesljive na volitvah. V Sloveniji to pomeni predvsem upokojence in javni sektor. Ne zato, ker bi bili ti volivci privilegirani ali zlonamerni, temveč zato, ker jih je veliko in ker se jih politične odločitve neposredno dotikajo.

Podjetniki smo v tem kontekstu v drugačnem položaju. Smo heterogena skupina: od samostojnih podjetnikov do lastnikov večjih podjetij, od izvoznika do lokalnega obrtnika. Naše interese je težko zapakirati v en sam politični slogan, še težje pa jih je pretvoriti v enoten volilni blok. Posledično naš glas ostaja razpršen — in politično šibak.

Najbolj odvisni narekujejo odločitve tistim, ki jim zagotavljajo podporo.

Tu se pokaže osrednji paradoks sistema. Gospodarstvo ustvarja delovna mesta, davke, prispevke in rast BDP. Brez gospodarske aktivnosti ni socialne države, ni javnih storitev in ni stabilnega proračuna. Kljub temu pa tisti, ki to aktivnost ustvarjajo, nimajo sorazmernega vpliva na oblikovanje pravil, po katerih morajo delovati.

Demokracija predpostavlja ravnotežje med pravicami in odgovornostjo. V praksi pa se to ravnotežje vse bolj nagiba v smer, kjer se politične odločitve sprejemajo brez neposredne povezave z ekonomskimi posledicami. Odločati o porabi denarja je lažje, kadar zanj ne nosiš osebnega tveganja. To ni moralna obsodba, temveč preprosto človeška logika.

Sistem ni usmerjen v rast, ampak v ohranjanje udobja.

Zato ni presenetljivo, da se v zadnjih letih kopiči občutek, da sistem ni več usmerjen v rast, konkurenčnost in ustvarjanje nove vrednosti, temveč predvsem v ohranjanje obstoječih struktur. Podjetniki v takšnem okolju ne vidimo razvoja, temveč stagnacijo; ne dolgoročne strategije, temveč kratkoročne politične kompromise.

To ne pomeni, da bi bilo treba komurkoli odvzeti glas ali pravico do soodločanja. Takšne ideje so nevarne in zgodovinsko diskreditirane. Pomeni pa, da je povsem legitimno zastaviti vprašanje, ali lahko sistem, ki sistematično presliši tiste, ki ga financirajo, dolgoročno sploh ostane vzdržen.

Ali lahko sistem, ki sistematično presliši tiste, ki ga financirajo, dolgoročno sploh ostane vzdržen.

Če podjetniki nimamo vpliva, se ne bomo umaknili iz politike — umaknili se bomo iz okolja. Z manj investicijami, več izseljevanja kapitala, več dela v sivih conah ali preprosto z odhodom drugam. To niso grožnje, ampak empirično preverjeni odzivi gospodarstva na okolja, kjer razmerje med prispevkom in vplivom postane predaleč razmaknjeno.

Zato razprava o demokraciji danes ni razprava o vrednotah, temveč o funkcionalnosti. Ne o tem, ali je vsak glas enakovreden, temveč o tem, ali sistem spodbuja tiste dejavnosti, brez katerih ne more obstajati. Če tega ne počne, potem problem ni v podjetnikih — problem je v zasnovi sistema.

Morda zato ni napačno, da si dovolimo miselni eksperiment. Ne kot predlog spremembe ustave, temveč kot način razmišljanja o ravnotežju v sistemu. Kaj če bi pri odločanju o porabi skupnega denarja večjo težo imela tudi odgovornost za njegovo ustvarjanje? Kaj če bi politični vpliv vsaj simbolno sledil prispevku v skupno blagajno?

Volilni glas bi bil lahko sorazmerno povezan s plačilom davkov

Načelo en evro v blagajno – en glas seveda ni dobesedna rešitev. Demokracija ne more in ne sme postati računovodska operacija. A kot metafora razkrije bistvo problema: danes je povezava med prispevkom in vplivom skoraj popolnoma pretrgana. Odločanje o proračunu je ločeno od njegovega polnjenja, posledice pa se vedno znova prevalijo na isto, ozko skupino.

Takšen sistem je politično udoben, a ekonomsko kratkoviden. Spodbuja porabo brez odgovornosti in ustvarjanje brez glasu. Dolgoročno pa vodi v okolje, kjer tisti, ki ustvarjajo vrednost, izgubijo motivacijo, da jo ustvarjajo prav tukaj.

Morda torej vprašanje ni, ali je ideja ekonomsko uteženega glasu pravična. Pravo vprašanje je, ali si lahko družba, ki želi rasti, konkurenčno gospodariti in povečevati blaginjo, sploh privošči sistem, v katerem je glas ustvarjalcev sistemsko preslišan.

Podjetniki ne zahtevamo privilegijev. Zahtevamo zgolj, da odgovornost in vpliv ne živita v dveh ločenih svetovih. Če demokracija tega razmerja ne zmore več uravnotežiti, potem problem ni v ideji enakosti — temveč v njeni oddaljenosti od ekonomske realnosti.