Ko danes poslušamo opozorila zobozdravnikov, zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, jih pogosto spremlja pomirjujoča razlaga, da gre za prehodno obdobje, posamezne težave ali odpor do sprememb. A analitičen pogled pokaže nekaj drugega: če se bodo trenutne politike nadaljevale, bo slovensko javno zdravstvo do leta 2030 videti bistveno drugače, kot ga poznamo danes – in to brez jasne politične odločitve, da se sistem sploh spreminja.

Javno zdravstvo bo obstajalo – a ne bo dostopno

Leta 2030 javno zdravstvo v Sloveniji najverjetneje ne bo ukinjeno. Pravice bodo še vedno zapisane v zakonih, obvezno zdravstveno zavarovanje bo še naprej pobiralo prispevke, sistem pa bo na papirju deloval. A ključna razlika bo v dostopnosti.

Za vedno več storitev bo veljalo, da so sicer pravica, vendar pravočasno ne bo dosegljiva.

Čakalne dobe ne bodo več izjema, temveč pravilo – tudi pri osnovnih storitvah. Pacienti bodo imeli izbranega osebnega zdravnika ali zobozdravnika, a do njega ne bodo mogli priti, ko bodo to potrebovali.

Koncesije kot prazna lupina

Koncesijski sistem, ki je bil zamišljen kot most med javnim in zasebnim, bo do leta 2030 v veliki meri izpraznjen. Del koncesionarjev bo koncesije že vrnil, drugi jih ne bodo več prevzemali.

Mladi zdravniki in zobozdravniki se v tak sistem ne bodo vključevali, saj bo ponujal malo strokovne avtonomije, veliko birokracije in ekonomsko negotovost.

Koncesija bo formalno obstajala, a bo za mnoge izvajalce pomenila breme, ne pa stabilnega okvira za delo. Javni zavodi bodo preobremenjeni, zasebni trg pa bo zapolnjeval praznine, ki jih javni sistem ne bo več zmogel.

Dvotirni sistem kot nova normalnost

Do leta 2030 bo dvotirni sistem zdravstvenega varstva postal dejstvo. Na eni strani bo javni sistem, namenjen predvsem nujnim primerom in socialno najšibkejšim, na drugi strani pa hitro rastoč samoplačniški trg.

Razlika med tistimi, ki si bodo storitve lahko privoščili, in tistimi, ki si jih ne bodo, se bo poglabljala. Zdravstvo ne bo več univerzalna javna dobrina, temveč kombinacija minimalne varnostne mreže in tržne storitve.

Več nadzora, manj vsebine

Paradoksalno bo sistem leta 2030 verjetno še bolj reguliran kot danes. Nadzorov, pravilnikov in poročil bo več, ne manj. A več nadzora ne bo pomenilo več kakovosti. Nasprotno:

Izvajalci bodo še bolj defenzivni, inovativnost in strokovna presoja pa bosta umaknjeni iz strahom pred sankcijami.

Zdravniki in zobozdravniki bodo delali tako, da bodo zaščitili sebe, ne pa nujno pacienta. To ne bo posledica pomanjkanja etike, temveč razmer, v katerih bo strokovna avtonomija sistematično omejevana.

Tiha privatizacija brez odgovornosti

Najpomembnejša značilnost slovenskega javnega zdravstva leta 2030 bo to, da do njegove preobrazbe ne bo prišlo zaradi odkrite politične razprave ali demokratične odločitve.

Privatizacija javnega zdravstva se ne bo zgodila z zakonom, ampak z nemogočimi pogoji.

Z birokratskimi obremenitvami, ekonomsko nevzdržnimi cenami in izčrpavanjem izvajalcev bo javni sistem postopoma izgubljal vsebino, zasebni trg pa jo bo prevzemal. Odgovornost za tak razplet se bo razpršila, krivda pa se bo pripisovala posameznikom, ne pa sistemskim odločitvam.

Leto 2030 ni daleč

Leto 2030 ni oddaljena prihodnost, temveč skoraj jutri. Trendi, ki vodijo v tak razplet, so že danes vidni in dokumentirani. Opozorila stroke so jasna, posledice predvidljive.

Vprašanje zato ni, ali bo slovensko javno zdravstvo drugačno, temveč ali bomo do takrat še imeli pogum priznati, da se spremembe niso zgodile po naključju – in ali bo kdo prevzel odgovornost za to, kakšen sistem bomo imeli.