Evropske države v zadnjih letih vztrajno zaostrujejo regulacijo spletnega igralništva. Cilj je zaščita potrošnikov, omejevanje zasvojenosti in povečanje nadzora nad denarnimi tokovi. Toda nova industrijska analiza – ki jo je sicer izvedla zveza kazinojev – opozarja na neprijeten stranski učinek – eksplozivno rast nelicenciranih spletnih platform, ki delujejo zunaj evropskega pravnega okvira.

Po podatkih raziskave, ki jo je naročila European Casino Association, naj bi nelicencirani operaterji leta 2024 ustvarili več kot 80 milijard evrov bruto prihodkov v EU. Če bi bil ta promet obdavčen po povprečni 25-odstotni stopnji, bi javne blagajne lahko prejele več kot 20 milijard evrov davkov.

Ne glede na to, da gre za študijo, ki jo je naročila industrija, odpira pomembno vprašanje: ali evropski regulativni model spodbuja ravno tisto, kar želi omejiti?

---

Digitalni trg brez meja, regulacija z mejami

Spletno igralništvo je globalno. Platforma, registrirana v tretji jurisdikciji, lahko brez fizične prisotnosti ponuja storitve uporabnikom v EU. Regulacija pa ostaja nacionalna ali evropska, z omejenim dosegom zunaj svojih meja.

V zadnjih letih so številne države uvedle:

• stroge omejitve depozitov,
• centralizirane nadzorne registre igralcev,
• omejitve oglaševanja,
• stroge postopke preverjanja identitete,
• tehnične omejitve določenih tipov iger.

Takšen pristop temelji na zaščiti potrošnikov. Vendar se del uporabnikov, zlasti tistih z višjimi vložki ali specifičnimi preferencami, lahko odloči za alternativne platforme, kjer omejitev ni ali so bistveno manj stroge.

Kot so zapisali na specializiranem portalu e-casino.si,

če regulirani trg postane bistveno manj konkurenčen od globalnih alternativ, regulacija ne zmanjša povpraševanja, temveč ga premakne iz nadzorovanega v nenadzorovan prostor.

Tukaj se pojavi paradoks. Če regulirani trg postane preveč restriktiven, lahko del povpraševanja migrira na neregulirane platforme.

---

Regulativni paradoks

Tukaj se pojavi paradoks.

Če regulirani trg postane preveč restriktiven, lahko del povpraševanja migrira na neregulirane platforme. Država tako:

• izgubi davčne prihodke,
• izgubi neposreden nadzor nad zaščito igralcev,
• izgubi vpliv na preprečevanje pranja denarja,
• izgubi učinkovitost mehanizmov samoizključitve in nadzora.

Neregulirani trg medtem deluje brez enakih obveznosti, brez enake davčne obremenitve in pogosto brez enakih zaščitnih mehanizmov.

Vprašanje ni, ali je regulacija potrebna – temveč ali je zasnovana tako, da ohranja konkurenčnost legalnega trga.

---

Vloga digitalnih platform

Poseben vidik predstavlja oglaševanje in digitalna distribucija.

Študija opozarja, da nelicencirani operaterji izkoriščajo digitalne oglaševalske kanale, vključno s platformami, ki so zavezane pravilom Digital Services Act (DSA). Čeprav evropska zakonodaja zahteva večjo transparentnost in nadzor nad digitalnimi vsebinami, ostaja vprašanje, kako učinkovito je izvajanje teh pravil v praksi.

Digitalne platforme so globalne. Regulacija je regionalna. V takem okolju se vzpostavi siv prostor, kjer je izvrševanje pravil zahtevno.

---

Industrijski interes – in širši kontekst

Treba je poudariti, da je raziskavo naročila industrija licenciranih operaterjev. Ti so pod vse večjim regulativnim pritiskom in imajo neposreden interes opozarjati na odliv trga.

Toda tudi če številke interpretiramo z zadržkom, širša dinamika ostaja relevantna. Digitalne storitve, ki jih je mogoče ponujati čezmejno, se vedno odzivajo na regulativne razlike med jurisdikcijami.

Če je regulacija preostro zasnovana, lahko ustvari spodbudo za selitev dejavnosti iz reguliranega v nereguliran prostor.

---

Ravnotežje med zaščito in realizmom

Evropski zakonodajalci se soočajo z zahtevno dilemo:

• Kako zagotoviti visoko raven zaščite potrošnikov?
• Kako preprečiti zasvojenost in finančno škodo?
• Kako ohraniti davčne prihodke?
• In hkrati preprečiti razrast sivega trga?

Odgovor verjetno ni v popolni deregulaciji. Prav tako pa morda ni v nenehnem zaostrovanju omejitev brez analize dejanskega vedenja uporabnikov.

Digitalna ekonomija ima lastno logiko: če povpraševanje obstaja, se bo ponudba prilagodila – znotraj sistema ali zunaj njega.

Podatek o 20 milijardah evrov izgubljenih prihodkov je zato manj zgodba o igralništvu in bolj zgodba o tem, kako težko je regulirati globalne digitalne trge z nacionalnimi instrumenti.

In ali lahko preveč ambiciozna regulacija nehote oslabi lasten cilj.