Govor Nike Kovač v okviru pobude My Voice, My Choice je bil predstavljen kot zgodovinski trenutek za pravice žensk v Evropi. Toda če govor analiziramo brez politične romantike, hitro postane jasno, da je šlo predvsem za čustveni nagovor, ki uporablja manipulativne retorične tehnike, ne pa za dejansko argumentacijo, utemeljeno na podatkih.

V nadaljevanju predstavljamo ključne probleme govora – od napačnih posplošitev in izpuščanja konteksta do politične instrumentalizacije posameznih tragičnih primerov.

---

Evropa je prikazana kot nevarna za ženske – brez dejanskih podatkov

Govor trdi, da “dvajset milijonov žensk v EU nima dostopa do varnega splava”.

To odmevno, šokantno izhodišče ima dve težavi:

• številka nikjer ni konkretno utemeljena,
• beseda “nima dostopa” je uporabljena zelo široko, pogosto pomeni omejen dostop, ne neobstoječ.

Evropa je v realnosti eden najbolj liberalnih prostorov na svetu glede reproduktivnih pravic. Trditi, da je EU “nevarna” ali da “ženskam odreka osnovno zdravstvo”, je močna politična poenostavitev.

Čustveni alarmizem ni isto kot argument.

---

Uporaba tragičnih primerov kot retorično orožje

Primeri Mirele s Hrvaške ali Dorote s Poljske so tragični, a posamezni primeri niso dokaz sistemskega stanja.

To je klasičen retorični trik:

najprej predstaviš ekstremno zgodbo, potem jo generaliziraš na celoten sistem.

Tako se ustvarja vtis, da se take tragedije dogajajo množično, vsak dan, povsod.
Vendar se v resnih razpravah politike oblikujejo glede na:

• zdravstvene statistike,
• pravne okvire,
• strokovna mnenja,
• ne pa na čustvene pripovedi.

Primer Mirele je bil v govoru predstavljen kot ultimativni dokaz, da Evropa ženskam odreka pravico do zdravstvene oskrbe. Resnica je bistveno manj dramatična in bistveno bolj zapletena. Diagnoza je bila postavljena na podlagi MRI – metode, ki omogoča najboljšo možno, a ne popolno oceno stanja ploda – prognoza pa je bila izjemno slaba, ne pa stoodstotno določljiva. Trditve o »možnem zdravljenju po rojstvu« izhajajo iz pravnega protokola, ne iz realne možnosti preživetja. A ravno iz teh nians, iz teh dvoumnosti in iz nepopolnosti diagnostike, so aktivisti ustvarili simbol, ki z realnostjo medicine nima veliko skupnega. Primer, ki je specifičen, tragičen in medicinsko izjemen, je bil uporabljen kot politično orožje za kampanjo My Voice, My Choice. In to veliko pove o naravi retorike – ne pa o resničnem stanju žensk v EU.

---

Mit: “Večina Evropejcev podpira pravice, ki jih predlagamo”

To je pomemben problem govora.

My Voice, My Choice ne predlaga le “pravice”, temveč uvedbo EU-mehanizma financiranja splavnih potovanj.

Podpora splavu ni hkrati podpora nadnacionalnemu financiranju splava iz proračuna EU.

Tega govorka v svojem nastopu ne pojasni.

Gre za premik pristojnosti iz držav na EU, kar je politično izjemno kontroverzno.
A govori o tem, kot da gre za nekaj samoumevnega in neproblematičnega.

---

Izpuščanje ključnega dejstva: EU nima pristojnosti urejati splava

To je bistveno.

EU nima pravne podlage, da bi urejala:

• zdravstvene politike držav članic,
• reproduktivne pravice,
• dostop do splava.

Zato pobuda deklarativno pravi: “ne posegamo v nacionalne zakone”.

V resnici pa želi:

• vpeljati EU finančni mehanizem, ki de facto ustvarja pritisk na države z drugačno zakonodajo.

To je politična agenda, preoblečena v humanitarno pobudo.

---

Retorika “kot deklica se naučiš …” – infantilizacija žensk

Celoten govor je prežet z retoriko, ki ženske predstavlja kot:

• pasivne,
• prestrašene,
• učene, da “niso dovolj”.

Gre za stilizirano moralno zgodbo, ne pa za resen političen argument.

Ženske v EU so izobražene, informirane in kapacitirane (ang. empowered).
Zmanjševati jih na “deklice, ki se učijo, da so manj vredne”, je:

• retorično učinkovito,
• vsebinsko pa žaljivo.

---

Ustvarjanje namišljenega sovražnika: “majhna a glasna manjšina”

Ko govor poskuša pojasniti odpor do pobude, ga razglasi za:

“majhno, zelo glasno manjšino, ki pozna dejstva in jih ignorira”.

To je politična taktika, ne argument:

• delegitimira različno mnenje,
• ga predstavi kot ekstremno,
• izniči prostor za demokratično debato.

A dejansko gre za širok spekter stališč – od pravnikov, zdravnikov, sociologov do zagovornikov državnih pristojnosti.

---

Čustveno izsiljevanje namesto strokovne razprave

Govor operira z besedami:

• “žrtvovane”,
• “zapuščene”,
• “nevarne”,
• “brez vrednosti”.

Tak jezik ni značilen za strokovne razprave o zdravstvu, temveč za kampanje.

Članice EU se soočajo s povsem različnimi izzivi:

od pomanjkanja zdravnikov, do organizacije ginekologije, do demografskih trendov.

Vse to je v govoru izpuščeno, ker ne ustreza črno-belemu narativu.

Govor ni postregel z vsebino, ampak z emocijami

Govor Nike Kovač je zvenel kot moralni poziv k enotnosti, v resnici pa je ponujal predvsem emocionalno podobo Evrope, ki naj bi bila nevarna za ženske, medtem ko so dejanski podatki, pravne omejitve in kompleksnost zdravstvenih sistemov ostali namenoma prezrti. Namesto argumentirane razprave smo dobili retorično zgodbo, ki temelji na izbranih tragičnih primerih, dramatičnih posplošitvah in ustvarjanju videza, da obstaja le ena pravilna rešitev – politični projekt My Voice, My Choice. Tak pristop mogoče deluje na družbenih omrežjih ali med aktivističnimi krogi, a ko govorimo o urejanju zdravstva, pristojnostih držav in evropski zakonodaji, potrebujemo več kot čustvene apele.

Problem ni v govorki sami, temveč v sistemu, ki emocionalne narative brez resnih podatkov nagrajuje z izjemno pozornostjo in političnim vplivom. To, da lahko aktivistični govori, prežeti s poenostavitvami in selektivnimi primeri, dobijo platformo v Evropskem parlamentu, ni dokaz njihove kakovosti, temveč odraz komunikacijske praznine današnje politike. Sistem, ki bi moral filtre postavljati na temelju strokovnosti, pravnega okvira in celovitosti argumentov, daje prednost performativnosti. In kadar je merilo za nastop v evropskih institucijah sposobnost mobilizacije čustev namesto sposobnosti argumentacije, je to napaka sistema — ne pa zmaga demokracije.