Zakaj bi lahko zaposleni v Sloveniji z istim stroškom za podjetje domov odnesel več kot njegov avstrijski kolega

Avstrija je že desetletja referenca za stabilno, predvidljivo in zaposlenim prijazno gospodarstvo. Trinajsta in štirinajsta plača sta tam skoraj samoumevni, neto prejemki zaposlenih pa pogosto služijo kot argument, zakaj naj bi bila Avstrija za delavca “boljša država”. A simulacije, ki so jih pripravili v Klubu slovenskih podjetnikov (SBC), kažejo, da se utegne to razmerje obrniti – in to brez višjih stroškov za delodajalce.

Ključ je v zakonu o participaciji zaposlenih pri dobičku in shemi delniškega nagrajevanja zaposlenih, ki je po skoraj dveh desetletjih obljub končno tik pred sprejemom.

Avstrijski model: stabilen, a tog

Avstrijski sistem nagrajevanja zaposlenih temelji predvsem na:

• močnih kolektivnih pogodbah,
• avtomatičnih dodatkih (13. in 14. plača),
• relativno visokih bruto stroških dela.

Za “dobro plačanega” zaposlenega to pomeni predvidljiv letni dohodek, vendar z omejenim manevrskim prostorom za dodatno nagrajevanje uspešnosti. Podjetje lahko nagrajuje, a vsak dodaten evro je močno obremenjen z davki in prispevki.

Rezultat? Sistem je varen, a ne posebej spodbuden za nadpovprečne rezultate, inovativnost ali dolgoročno pripadnost podjetju.

Slovenska priložnost: nagrajevanje uspešnosti

Predlagani slovenski zakon uvaja nekaj bistveno drugačnega: udeležbo zaposlenih pri dobičku in lastništvu podjetja na davčno bistveno ugodnejši način.

Po simulacijah SBC:

• ima “dobro plačan” zaposleni v Avstriji na letni ravni brez posebnih nagrad približno primerljiv neto dohodek kot v Sloveniji,
• toda če v Sloveniji isti zaposleni prejme še delež dobička, se razlika obrne v korist Slovenije,
• in to pri istem skupnem strošku za podjetje.

To pomeni, da lahko slovensko podjetje:

• zaposlenemu izplača več neta,
• brez dodatnega davčnega pritiska,
• hkrati pa ga neposredno poveže z uspešnostjo podjetja.

Paradoks davkov: več za zaposlene, več za državo

Na prvi pogled se zdi, da država s takšnimi spodbudami izgublja davčne prihodke. A praksa držav, kjer so podobni modeli že uveljavljeni, kaže nasprotno.

Zakaj?

• zaposleni z višjim netom več trošijo,
• podjetja z motiviranimi zaposlenimi rastejo hitreje,
• večja dobičkonosnost pomeni višje davčne prilive na srednji in dolgi rok.

Gre za klasičen primer, kjer manjša obremenitev na enem mestu ustvari večjo davčno osnovo drugje.

Podjetniki kratkoročno “izgubijo”, dolgoročno zmagajo

Ena ključnih kritik je, da podjetniki z delitvijo dobička “dajejo stran svoj denar”. A ravno tu se pokaže razlika med kratkoročnim in dolgoročnim razmišljanjem.

Podjetnik, ki del dobička razdeli zaposlenim:

• kratkoročno res prejme manj,
• dolgoročno pa pridobi bolj lojalne, motivirane in produktivne sodelavce,
• zmanjša fluktuacijo,
• okrepi konkurenčnost podjetja.

V času, ko se podjetja borijo za talente in znanje, to ni strošek, temveč naložba.

Zakaj je ta zakon drugačen od prejšnjih obljub?

Zakon o participaciji zaposlenih pri dobičku ni nova ideja. V SBC so ga v osnovi pripravili že pred enajstimi leti, a je vsakič nasedel na istih čereh:

• strah pred spremembami,
• odpor dela birokracije,
• nasprotovanje interesnih skupin, ki jim status quo ustreza.

Tokrat pa je prvič prišlo do politične volje, da se zakon ne samo napiše, temveč tudi spravi čez parlamentarno sito – z amandmaji, ki upoštevajo realnost gospodarstva.

Lahko Slovenija postane boljša od Avstrije?

Ne čez noč. A s pametno zasnovanim sistemom nagrajevanja uspešnosti lahko Slovenija:

• ponudi zaposlenim višje neto prejemke,
• podjetjem omogoči konkurenčnejše nagrajevanje,
• državi pa zagotovi dolgoročno večjo gospodarsko rast.

Avstrija ostaja zgled stabilnosti. Slovenija pa ima priložnost postati zgled prožnosti in pravičnega deljenja uspeha.