1,53 zavarovanca na enega upokojenca – koliko časa je sistem še vzdržen?
Share This Article
Če je premik na model 20 % plače in 80 % inflacije matematična zgodba, je razmerje 1,53 zavarovanca na enega upokojenca demografska.
To pomeni, da manj kot dva aktivna zavarovanca financirata eno pokojnino.
V sistemu sprotnega financiranja (t. i. pay-as-you-go), kakršnega ima Slovenija, današnje pokojnine neposredno financirajo današnji zaposleni. Sistem torej ni kapitalski sklad, temveč tok med generacijami.
Ko se razmerje slabša, ima država omejeno število možnosti.
Zakaj se razmerje slabša?
Tri ključni dejavniki:
- staranje prebivalstva,
- nizka rodnost,
- vstop generacij baby booma v upokojitev.
Slovenija se, tako kot večina Evrope, sooča z dolgoživostjo in zmanjšanim številom rojstev. Hkrati v naslednjih letih v sistem postopno vstopajo številčno močnejše generacije, rojene v 60. letih.
To pomeni več prejemnikov in relativno manj vplačnikov.
Dodatno vprašanje odpira podatek, da se dejanska pokojninska doba v zadnjem letu ni več podaljševala, temveč se je celo nekoliko skrajšala. Če se ta trend utrdi, se pritisk na sistem še poveča.
Kakšne možnosti ima država?
Če se razmerje zavarovanci/upokojenci dolgoročno slabša, ima država tri osnovne možnosti:
- zvišanje prispevnih stopenj,
- večje financiranje iz državnega proračuna (in s tem več zadolževanja ali višjih davkov),
- upočasnitev rasti pokojnin.
Pokojninska reforma z novo formulo očitno nakazuje tretjo pot.
Z zmanjševanjem vezanosti na rast plač se dolgoročna dinamika izdatkov omejuje. To ne pomeni znižanja pokojnin, pomeni pa počasnejšo rast v primerjavi z rastjo dohodkov aktivne populacije.
Je nova formula mehka fiskalna zavora?
Vprašanje, ki se logično odpira, je, ali nova formula predstavlja tiho fiskalno prilagoditev.
Namesto neposrednega znižanja pokojnin ali dviga prispevkov se sistem prilagaja tako, da pokojnine dolgoročno rastejo počasneje od plač.
Tak pristop je politično manj konflikten, saj ne prinaša takojšnjih rezov. Učinek je postopen in razpršen skozi desetletje ali več.
Z vidika javnih financ je to predvidljiv mehanizem stabilizacije.
Z vidika medgeneracijske solidarnosti pa odpira vprašanje, kako naj se razdeli breme demografskih sprememb.
Ključno vprašanje prihodnjega desetletja
Če bo razmerje 1,53 še naprej padalo, bo pritisk na sistem naraščal.
V takem okolju se razprava ne bo več vrtela le okoli odstotkov uskladitve, temveč okoli temeljnega vprašanja:
Kako financirati pokojnine v družbi, kjer je delovno aktivnih vse manj, upokojencev pa vse več?
Nova formula je del odgovora.
Ni pa celoten odgovor.
